XX. Sajeta

XX. Sajeta

Recenzija dogodka

Sotočje Soče in Tolminke, Tolmin, 1.–7. julij 2019

 

Pretekli teden je, raztegnjena na pet koncertnih in dva filmska večera, sotočje Tolminke in Soče še pred množicami večjih festivalskih naslednikov zasedla jubilejna 20. edicija festivala Sajeta. Organizacija Sajete je pomagala vzpostaviti festivalsko prizorišče in program ohranjati na distanci do jasne žanrske ali izključno glasbene usmeritve, a letos se delavniška produkcija ni več vklopila v program toliko kot v prvih letih – sicer tudi po zaslugi odpadle glasbene delavnice. V splošnem je bilo za koncertni del letošnje Sajete mogoče prepoznati dve izhodišči: večeri so se izogibali žanrski homogenosti, kar tako z vidika obremenitve kot edukacije občinstva lahko razumemo v pozitivnem smislu, drugo pa je v intervjuju za Dnevnik izpostavila članica organizacijske ekipe, Sanja Popov Leban, ki tako v letošnji kot v preteklih festivalskih edicijah kvazižanrsko stalnico prepoznava predvsem v krautrocku. Slednji bo zato za nas vstop v pregled letošnje edicije, a povejmo kar takoj: ponovno odkrivanje štiri desetletja starih nemških ustvarjalcev kot drobna kontinuiteta in področje zanimanja k sreči ni predstavljalo glavnine programa, ki je po svoji vsebini ostal predvsem unikaten.

Omenjeni poudarek je nakazal že eden od uvodnih večerov, ko je bil na program umeščen nedavno izdan dokumentarni film o krautrocku Romantic Warriors IV. Film pojava ne zvede na preteklost in obravnava tudi nekatere sodobne zasedbe, vendar zanemari njegov nesporen odmev tudi v drugih glasbenih zvrsteh. Manj nostalgično in bolj raziskovalno se je pojava na predlog organizatorjev lotila lokalna tolminska zasedba Jazz Punt Big Band s projektom Kling Klang (plays Kraftwerk). 24-članski big band pod vodstvom Matije Mlakarja, ki mu je v nekaterih delih dirigiral tudi Boštjan Simon, se ni le skušal prilagoditi igranemu materialu. Namesto tega je po opusu Kraftwerkov iz vseh obdobij spretno zaswingal, elektronske dele izvirnikov pa izkoristil za abstraktnejše izlete v orkestralni zvok. Tako so si Jazz Punt Band Kraftwerke na eni strani prisvajali z bolj klasičnim bigbandovskim zvokom, a hkrati so jih uporabili tudi za izstop iz njega, le redko pa se je izvirna repetitivnost iztekla v monotonost, kar je zasedba reševala z virtuoznimi solističnimi vložki. A v vsakem primeru Kling Klang tolminskega big banda povzame izvirnost Kraftwerkov ravno v njihovih zvočnih raziskovanjih – prej kot v mislu talenta za nalezljive melodije in pop formo.

Ene izmed legend krautrocka nastopili na Sajeti
 / 8. 7. 2019

Na drugi strani so Faust z izvirnima članoma Jeanom-Hervejem Peronom in Wernerjem »Zappijem« Diermaierjem močneje usmerjeni v preteklost, kot so nam bili pripravljeni priznati v intervjuju. Manj poznavalsko publiko je koncert moral razočarati; kljub dolgim zvočnim pripravam je štiričlanska zasedba začela razglašeno, sprva so pozabljali upravljati z lastno zvočno opremo, vokalni deli so bili tihi in nerazumljivi, bobnar Zappi pa občasno ni bil kos mehaničnim ritmom. A na drugi strani lahko enemu od dveh trenutno obstoječih odvodov izvirnih Faust priznamo dve nesporni kvaliteti: naivnost in zvočno silovitost. Koncert so odprli kitarska distorzija Amauryja Cambuzata iz Ulan Bator in dve lokalni pletilki, ki sta kot dadaistični dodatek neprizadeto pletli niti skoraj ves čas nastopa. Amauryjev hrupni zid je spremljal večino nastopa, Peron je menjal inštrumente in s svojim raskavim glasom otroško reproduciral večinoma stare pesmi, kakršni sta denimo Sad Skinhead ali Party 2, ki so v primeru Faust vedno predvsem skice. Ob zapleteni recitaciji v skladbi Miss Fortune se je Peronu na vokalih pridružila njegova hči Jeanne-Marie, ki je sicer ob kitaristu pomagala držati ogrodje zasedbe s tolkali in raznimi ozvočenimi predmeti. Tem se je proti koncu pridružil še betonski mešalec, ki je pospremil obvezno izvedbo komada Krautrock. Zappi je ob tem bolj ali manj uspešno lovil nemogoče ritme, ki so bili na bendovih starih ploščah večkrat rezultat lepljenja trakov. Morda paradoksno je najrazločnejše besedilo govorilo ravno o neuspeli komunikaciji, s katero bi lahko označili tudi pojavnost Faust. Zasedba namreč neuspelosti ne želi reševati z idejo srečnega ujemanja in s tega vidika so danes faUSt prej kot padle legende še vedno neperfekcionistični zvočni raziskovalci, ki na odru raje presenetijo same sebe, kot da bi oponašali lastno preteklost.

Če je krautrock neka ohlapna rdeča nit večine edicij Sajete, pa se festival v veliki meri nagiba tudi k vključevanju tradicionalnih, etno in sorodnih godb. V tej luči sta se v sklopu programa ponovno znašla Ana Kravanja in Samo Kutin, že stalna rezidenta na Sotočju pa tudi dolgoletni vodji sajetarskih glasbenih delavnic za najmlajše. Kot sta nas opozorila ob začetku nastopa, sta za to priložnost pripravila svež material, ki sta ga izvedla z nam že znanimi lastnoročno izdelanimi zvočili s poudarkom na tolkalih ter seveda z obvezno vključitvijo violine, viole in hurdy gurdyja. Njuno igranje je temeljilo na repetitivnih meditativnih glasbenih vzorcih, ki vlečejo na dromljanje, nastop pa sta še dodatno začinila s krasnimi čutnimi vokalnimi temami, ki so poslušalce morda odpeljale v sanjave zvočne krajine ali v miselno zlitje zvokov z okoliško lepoto lokacije festivala. 

Na pobudo organizatorja se je - ne po razpadu, temveč zgolj mirovanju - zbral še en projekt, v katerem sodeluje omenjeni Kutin, to je kolektiv Salamandra Salamandra. Omenjena supergrupa je na Sajeti samostojno nastopila leta 2002 in 2003, nazadnje pa pred enajstimi leti z danes žal pokojnim Ivanom Volaričem Feom. Za obletniško obeleževanje so Salamandra Salamandra pripravili nov material, nič kaj pretenciozen, prej iskren in v maniri njihovega dosedanjega elementarnega ustvarjanja. Slišali smo tako improvizirane dele, ambientalnost, rockovsko nažiganje kot druge neoprijemljive zvočne zmesi. Izstopala je tudi besedna hudomušnost Janija Kutina, ki se je v nekem momentu stopnjevala do nagajivosti prodajanja krav z odra in do prižiga simbolične ognjene kače pred odrom. To so bile geste, za katere - kot običajno - vnaprej niso vedeli niti ostali člani benda. 

Za dobro obiskan petkov večer je poskrbel eden večjih D karakterjev Balkana, Rambo Amadeus, ki nas je s svojimi jazz-rockovskimi inštrumentalnimi vinetouji držal v plesnem primežu in nas brez predsodkov spodbudil k ponavljanju katerihkoli verbalnih neumnosti že ... V kontekstu raznolikih izvajalcev, kakršni nas vsakič znova pričakajo na Sajeti velja opozoriti na mladosten francoski avantrock trio PoiL, ki na inštrumentalno progresivno muziko prepeva troglasno v okcitanščini. Navdušil je tudi belgijski ritual, znanci z letošnjega MENT-a, Slumberland z dvojnimi bobni, leseno skulpturo tolkal in elektronike. Trojica je publiko okamnila z močnim zvokom, vizualno zanimivo postavitvijo in doživetim, folkie vokalom, ki je industrijske ritme odel v izpovedno obliko rockovskih pesmi.   

Če je recimo lani kot elektrofonik in mojster analognih sintetizatorjev nastopil Nizozemec Colin Benders, je letos njegovo vlogo v določeni meri prevzel domači solo akt Appulso. Gre za psevdonim solkanskega multiprojektanta Boštjana Simona, ki smo ga letos na Sajeti poslušali tudi kot saksofonista in solista v že prej omenjenem Jazz Punt Big Bandu. Kot zadnje dejanje programa sobotnega večera nas je Boštjan z modularci, ritem mašinami in acidovskimi beepi najprej uvedel v zadržanejšo poliritmijo, ki se je nato v premišljenem dvournem setu tako v smislu količine detajlov kot v smislu volumna stopnjevala v plesno tehnoidno elektroniko, ki bi ji bilo hvaležno vsako elektronsko podtalje.

Poil, Samo Kutin, Salamandra Salamandra, Janez Leban
 / 9. 7. 2019

Nedeljski zaključek festivala je zvenel z močneje jazzovsko obarvanimi koncerti, ki bi jih lahko pogojno označili kot virtuozne. Kragujevški Esoteric Oil Lamp v družbi z znancem Aleksandrom Škorićem na bobnih so zgodbo svojega nastopa gradili počasi in se razživeli šele v drugem delu, a njihova energičnost se je žal utopila v predolgem koncertu. Zlatko Kaučič je tokrat predstavil minimalistični komplet tolkal z zanj neobičajnimi zvočnimi zankami in kovinskimi zvočili. V zaključnem nastopu Darle Smoking pa je predvsem Berger digitalno dubovsko tvarino pošteno razklepal z organskim, metronomu uhajajočim bobnanjem. Za vrhunec in presenečenje sta poskrbela tuvanska vokalistka Sainkho Namtchylak in Uchihashi Kazuhisa s kitarami in daksofonom. Kot napovedano je bil njun koncert stkan iz improvizacij in pesmi, večinoma balad, karakteriziral pa je zabrisan razloček dveh pristopov. Z obema smo namesto tonskih tehničnih vragolij ujeli predvsem izreden posluh za zvok in barvo, ki je izstopal vsak trenutek ter tudi preprostim pesmicam vlil večplastno razsežnost in nepričakovano globino. Daksofon, izpeljanka iz nemške besede za jazbeca, omogoča tako številne zvočne asociacije na oglašanje živali kot utripajoče in skoraj mehanske ritme. V kombinaciji s kitaro ali samostojno so vrste njegovih zvočnih odtenkov komunicirale z že tako zmogljivim petjem Namtchylak, oba pa sta se mojstrsko izkazala ravno z občutkom za podrobnosti ter z izvedbo sicer močno pesemsko usmerjenega nastopa. S tem sta številnim nepričakovanim vrhuncem dodala še enega, ki je osupnil za nedeljski večer presenetljivo pozorno in še vedno številno publiko.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

A koncert Rambota se da kje poslušat, glede na to, da je bil v živo predvajan?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness