EMI, 2008

Poleg številnih komercialno dostopnih uradnih izdaj nekega avtorja se je na trgu mogoče dokopati tudi do številnih ilegalnih produktov, ki krožijo med feni. Običajno gre za neuradne posnetke nastopov v živo, ki so po navadi slabše kakovosti od uradnih izdaj, saj ne dosegajo tehničnih standardov le-teh. Po njih posegajo samo tisti največji feni in le redkim se uspe zapisati v zgodovino. Dober bootleg je kot dobro vino - s časom pridobiva kvaliteto in ceno. Dolga leta je posnetek koncerta Davida Bowieja iz leta 1972 skozi številne inkarnacije pridobival vrednost. Vse do 8. julija letos, ko je založba EMI zapečatila njegovo usodo s finalnim aktom - uradno izdajo David Bowie Live Santa Monica ’72.



Gre za posnetek koncerta, ki se je zgodil 20. oktobra 1972 v Santa Monica Civic Auditoriumu v Los Angelesu in so ga za lokalno radijsko postajo KMET na dvokanalni magnetofonski trak posneli mojstri iz The Wally Heider Facility. Šlo je za enega izmed koncertov znotraj ameriške turneje Ziggy Stardust, v času, ko je bil David Bowie na svojem ustvarjalnem vrhuncu - torej iz obdobja, ko je prevzel persono glasbenika iz vesolja po imenu Ziggy Stardust. Ob uradni izdaji posnetka je Bowie izjavil naslednje: “Lahko povem, da sem se v tistem obdobju turneje resnično počutil kot Ziggy. To ni bila več zgolj igra. Jaz sem bil on. To je moral biti kakšen deseti ameriški nastop za nas in slišite lahko, da smo bili že rahlo utrujeni. Sem in tja smo izmaličili kakšno stvar, sam sem zgrešil kakšen verz, na trenutke se celo zdi, kot da pianista Mika Garsona sploh ni bilo na odru, še vedno pa zelo cenim ta bootleg. Mick Ronson je bil v najboljši formi.”



Tistikrat sta se v Civic Auditoriumu v Santa Monici zgodila pravzaprav dva koncerta. Na petkovem in sobotnem nastopu je Bowie Američanom že na prvi turneji prek luže pokazal, da gre za pomembno figuro v rocku. Kot pevec, pisec pesmi in aranžer je na dotedanjih albumih pokazal tako konsistentno kvaliteto in vizijo, da je bilo jasno, da gre za vrednega umetnika, ki ima kaj pokazati. To, kar so njegovi albumi zgolj nakazovali, je zbranemu občinstvu v avditoriju prepričljivo demonstriral tudi v živo.



Bowiejev prihod na oder je bil pripravljen v maniri pravega rockovskega spektakla. Utripajoči stroboskopi in stopnjevanje Beethovnove ‘Ode radosti’ so se odlično zlili s futurističnimi vesoljskimi oblačili Ziggyja Stardusta in njegovih pajkov z Marsa. Bowiejeva lastna biseksualna podoba je poskrbela za vzdušje iz Kubrickove ‘Peklenske pomaranče’ v absolutno genialnem zavedanju prihajajočega vala prihodnosti. Namazan s tankim slojem belega pudra in z goreče oranžnimi lasmi je Bowie koncert otvoril s skladbo ‘Hang On To Yourself’ z albuma Ziggy Stardust. “Come on, come on, we’ve really got a good thing going,” je bilo najboljše povabilo na rock koncert, ki si ga lahko zamislimo.



Bowie, vešč pantomime, je imel strahotno kontrolo na odru in je lahko zgolj z rahlim premikom očesa naredil več kot večina rockovskih nastopačev s celo falango pretiranih gibov. Oder si je delil z odlično uigrano zasedbo, v kateri so godli Mick Ronson na solistični kitari, Trevor Bolder z basom, Mike Garson na klaviaturah in Mick ‘Woody’ Woodmansey za bobni. Skupaj so tvorili kompaktno in lahko vodljivo gručo, ki je bila sposobna delovati kot skupina in ne zgolj kot zbir individualcev. Bowieju so zlahka sproducirali vso potrebno energijo, ki jo zahtevajo udarni komadi, kakršni so Hang On To Yourself, The Width Of A Circle in Sufragette City, zmožni pa so bili tudi subtilne akustične spremljave iz skladb Space Oddity, Andy Warhol in priredbe Jacquesa Brela ‘My Death’.



Bowiejev prihod in otvoritvena skladba sta bila z vtisom tako močna, da sta publiko pripravila do tega, da je od Bowieja v smislu teatralične dinamike pričakovala več, kakor je ta zares dal. Po uvodnih udarnih rockovskih momentih se je Bowie hitro premaknil k tistim počasnejšim in nežnejšim skladbam. Saj ne da Bowie ne bi zmogel sestaviti večera zgolj iz udarnih rockovskih kosov, zdi se, da to ni bil njegov cilj. Vsekakor pa to ne bi bilo v njegovem stilu. Nikoli ni hotel biti zgolj običajna rock’n’roll zvezda.



Glasbeni kritiki so že takrat napovedovali, da ima Bowie talent, originalnost in karizmo, da postane nekakšen Elvis Presley sedemdesetih let. Primerjava mogoče ni najbolj posrečena, ni pa bil Bowie daleč od privlačnosti in magnetizma, ki jo je posedovala ta glasbena ikona. Poleg odprtja koncerta je daleč največ elektrike v zraku v momentih, ko Bowie vzpostavi delikaten stik s publiko. Takrat ko roke iz občinstva sežejo proti njemu - proti zvezdi. Ni dvoma - bil je in ostaja velika zvezda, tako v komercialnem kot, kar je še pomembnejše, v artističnem smislu, in tistega večera je v Santa Monici njegova zvezda prav posebno blestela.