Klub Cankarjevega doma, 1. 10. 2014

Letošnjo sezono cikla Predihano – Zvokotok je otvoril avtorski večer skladateljice Bojane Šaljić Podešve z naslovom Iz časa v čas. Avtorica se v svojih delih ukvarja predvsem s kompozicijo elektroakustične glasbe. Predvčerajšnji večer je bil kombinacija izbora skladb preteklih let njenega ustvarjanja in krstnih izvedb.

Že ob vstopu v dvigalo smo bili priča prvi izvedbi skladbe Ranljivost, ki govori o mučnosti in motečnosti zvoka. Zvok je dražljaj, ki se obrača na naša ušesa. Ta pa so »ustvarjena« tako, da jih ne moremo zapreti, kot na primer oči ali pa jih efektivno zamašiti, kot nosu. Zvok je vseprisoten in mu ne moremo ubežati. S to postavko nas v dvigalu skladateljica prisili v poslušanje skladbe, ki govori o ozaveščanju tega. Tega ne stori le s predvajanjem glasbe v majhnem tesnem prostoru, brez umika, temveč z meseno prisotnostjo Teje Saksida na vokalu. Uspešno izvedeno.

Naslednja na sporedu je bila skladba Abstinenca in Tiha glasba iz leta 2012. Pri tej točki, ki je bila, bolj kot karkoli drugega, performans Tomaža Lorenza in Jerka Novaka v cirkuški maniri, je izpostavljena dvojnost, ki jo zasledimo že v naslovu. Šaljićeva abstinenco opredeli kot »družbeni hit, ki nam sugerira, da je mogoče živeti brez marsičesa«. V skladbi to ponazori z odsotnostjo glasbe in prisotnostjo performansa, ki izpoveduje abstinenco spoštovanja in etike; ujetost v svet, ki izgublja vrednote. Na drugi strani pa ponudi alternativo, torej Tiho glasbo, na katero se izvajalca uglasita preko lastnih sprejemnikov. To je ta druga resničnost, ki je rezultat drugačnih odločitev in ne zmožnosti abstiniranja od svojega bistva, svojih vrednot, pravi Šaljićeva. Kot opombo, avtorica teksta dodaja, da je bila frekvenca, na katero sta se izvajalca uglasila, torej tista, ki ponuja to drugo resničnost, vaša cenjena 89,3 MHz.

Sledila je skladba Mora iz leta 2008, pri kateri skladateljica prevprašuje odnos med zvokom in besedilom. Za besedilo je Šaljićeva uporabila istoimensko kratko zgodbo Miloša Bartola, ki jo je z elektronskimi efekti in elementi transformirala, hkrati pa vseeno ohranjala zadostno raven jasnosti in razumljivosti besedila. Z zvokom je bolj in manj uspešno slikala in poudarjala določene aspekte zgodbe, ki je bila kot solistični inštrument v ospredju. Delo, ki v svoje bistvo postavlja razmerje zvoka in besedila, je uspešno vzpostavilo zavedanje o tem vprašanju. Zanimivo pa bi bilo hkrati slišati še druge odnose, ki jih ta dva elementa lahko vzpostavita.

Po skladbi je na oder prišla skladateljica in izpostavila pomembnost razumevanja in pogovora o sodobni glasbi. Vprašanje, ki je zanjo ključno, je: Kako poslušati? Odgovor na to ponudi z nezaznamovanim poslušanjem. In čeprav je le-to vedno nedosegljivo, nam že samo približevanje temu cilju nudi obilo zadovoljstva.

Sledila je programska skladba Highway to Dadaab iz leta 2011. Naslov se nanaša na begunsko taborišče Dadaab na kenijsko-somalijski meji, v katerega se je zateklo mnogo ljudi in temu primerni sta bili tudi vlogi izvajalk. Pri tej skladbi se je pokazalo odlično sodelovanje med Petro Stump na klarinetu in Šaljićevo na elektroniki. Delo je izredno dobro povezano in pretočno. Medtem ko je Stumpova prepihovala, piskala in tapkala na klarinet, je Šaljićeva z elektroniko to podprla, hkrati pa dodala novo plast skladbe z novicami in poročanjem o tragičnih dogodkih okoli sveta. Klarinet je tako deloval v dveh vlogah. Na eni strani kot samotni, vpijoči glas, na drugi pa kot glas, potopljen v množico dogajanja, glas kot del zvočne pokrajine sveta.

Naslednja skladba je bila druga v nizu skladb z naslovom Abstinenca. Ta je bila ustvarjena leta 2013 in je bila od vseh skladb večera najizraziteje družbeno kritična in izredno humorna. Gre za skladbo za poljubni trio in odrskega tehnika. Teja Saksida, Nina Prešiček in Luka Juhart so predstavljali trio, Šaljićeva pa tehnika. Kot pri prvi Abstinenci in Tihi glasbi je tudi tu šlo za delo performativne narave. V skladbi si trio privošči odmor med igranjem in izvajalci se zapletejo v bežen pogovor med branjem časopisov. Preko pogovora se izrazi skladateljičina samokritika in kritika družbe. Izpostavi povprečnost, ki je danes med ljudmi zaželena in cenjena kot vrednota. Med pogovorom izvajalci pridejo tudi do zaključka, da želijo igrati nekaj domačega in prijetnega. In ko nastopi konec odmora in čas za igranje, začnejo igrati tišino. Nastopi moment zbeganosti. Je to, kar je prijetno in domače, res tišina? Nato se spomnijo, da je Šaljićeva skladateljica elektronske glasbe, zato se privežejo na kable in zaigrajo. Izredno izvirno, humorno in kritično delo.

Pri zadnjem sklopu skladb gre za nova dela, ki so bila v sredo izvedena prvič. Najprej Prešičkova na klavirju in Šaljićeva z elektroniko, nato prehod, kjer Šaljićeva ostane sama in nazadnje se ji pridruži Juhart na harmoniki. Spoj treh skladb morda ni bil dobra ideja, saj delo deluje nepovezano in predolgo. Pri prvi skladbi je bilo zanimivo delo s pedali klavirja in sam zaključek skladbe, druga je kar nekako spolzela mimo, tretja pa je še zadnja izmed Abstinenc, ki so nastale izpod peresa Šaljičeve. Performativnost je spet prisotna v obliki ustvarjanja abstraktnih slik, na katere sta pozneje z Juhartom improvizirala sprva v maniri 'klic in odgovor' tehnike, ki se je kasneje razvila v prepletanje, a glavno vlogo je imel Juhart. Le-ta je iz slik črpal kar neposredno. Horizontalne črte so pomenile izrabo meha harmonike, vertikalne pa večjo osredotočenost na gumbe, v smislu pomikanja gor in dol. Elektroniki, ki je podpirala celoten niz skladb, je tu na momente umanjkalo intenzitete. Obenem pa je bila tudi dinamika precej statična. 

Avtorski večer Bojane Šaljić Podešve Iz časa v čas nam je predstavil njeno delo zadnjih nekaj let v zanimivi luči, ki je ni bilo zamuditi. Njena dela se v svojem bistvu spopadajo s pomembnimi vprašanji sodobne umetnosti in umetnosti nasploh, še posebej pa se izkazujejo v svoji ostri kritičnosti, ki zareže v jedro problema in ga predstavi v novi luči.