Arena, Dunaj, 21. 5. 2019

Ameriški punk rockerji Bad Religion suvereno in neprekinjeno žgejo že dobrih 40 let in letos imajo več kot dober razlog za to, da se podijo po svetovnih odrih, saj so izdali že svoj 17. studijski album Age Of Unreason. Datum izida je sovpadel s prvim koncertom aktualne evropske turneje, v sklopu katere jih tokrat spremljajo Švedi No Fun At All in v sklopu katere so se v torek, 21. maja, ustavili tudi na Dunaju v klubu Arena.

Kljub temu, da so se Američani v Sloveniji ustavili avgusta lani na festivalu Punk Rock Holiday, je bil obisk tokratnega nastopa nujen – poleg novega materiala so Bad Religion na Dunaju namreč izvedli še eno diskografsko presenečenje, o katerem bomo nekaj več povedali pozneje. Zaenkrat pa - kaj pričakovati od benda, ki žge že 40 let? Da so z leti dejansko boljši! In to se je na Dunaju potrdilo v celoti. A pojdimo po vrsti.

Klub Arena na Dunaju je bil tokrat prizorišče open air dogodka, ki sta ga poleg omenjenih dveh bendov bogatila še dva domača avstrijska benda, ki pa si ju zaradi časovnih razmer žal nismo uspeli ogledati. Ko smo namreč vstopili na prizorišče nabito polne Arene, je drugi bend pravkar končal svoj nastop in kljub slišanemu ne bi bilo pravično recenzirati njihove glasbe ali nastopa – če se malce znanstveno izrazimo, je bil testni vzorec pač premajhen. Zato smo se pripravili na Švede No Fun At All, ki so svoj nastop pričeli točno ob 20h. Kot omenjeno, se je dogodek dogajal zunaj in sama sreča je bila, da je ob slabem vremenu, ki z dežjem ali snegom evropska tla moči bolj ali manj že ves letošnji maj, torek, 21. maja, ponudil vsaj stabilno vreme. Bil je sicer močan veter, ki bi lahko pokvaril izkušnjo, predvsem obiskovalcem festivalov je namreč znano, da lahko veter pokvari še tako dobro zvočno sliko. A Arena ima eno prednost – z vseh strani je ograjena s stavbami in z obzidjem. Gre namreč za starinski tovarniški kompleks, veliki oder je zaščiten v vseh pogledih, sam zunanji prostor pa deluje kot naravni amfiteater, kar omogoča ne le dobro zvočno sliko, temveč tudi dobro vidnost. No, zdaj pa se vrnimo k No Fun At All.

Švedski kvintet, ki ga suvereno žge že dobrih 30 let, nam je predstavil energičen presek svoje obsežne diskografije. Ponudili so tako nove pesmi, kot določene, ki jih – kot so sami rekli – v živo niso igrali nikoli ali že vsaj 25 let. Pevec Ingemar Jansson je nastop popestril s kratkimi, a iskrenimi in humornimi vložki, njegov vokal pa je bil tisti element, ki je okronal že tako energičen in dober nastop Švedov. Odziv obiskovalcev je bil pozitiven, v publiki se je pelo, pilo in plesalo, bend pa je na odru vztrajal skoraj celo uro. A nastop je žal kmalu postal enoličen, komadi, ki so v večini primerov zgrajeni na eni sami formuli hitrih ritmov, spevnih refrenov in melodičnih kitarskih vložkov, so sčasoma izgubili svojo moč. Vendar pa so nas Švedi, ki smo jih, ko smo že pri tem, letos januarja že videli v Gala Hali v Ljubljani, učinkovito pripravili na nastop kalifornijskih legend, Bad Religion.

Bad Religion so oder zasedli natanko ob 21.25 in nastop nepričakovano odprli z intro tape-om, ki je vseboval komad If The Kids Are United kultnih Sham 69, nato pa so udarili s popolnoma nepričakovanim singlom Them And Us z albuma The Grey Race. Zakaj nepričakovanim? Ker omenjeni komad ne predstavlja niti nekega posebej izstopajočega dela jeklene setliste benda, hkrati pa so se tudi izognili klasični praksi odpiranja koncerta s prvim komadom z najnovejše plate. Celoten nastop so furali v stilu »najprej odigramo tri komade zapored, nato sledi kratka pavza, nato ponovi vajo«. Že s tem so za razliko od predhodnih Švedov naredili nastop precej bolj dinamičen, seveda pa je levji delež dinamike nosila obsežna setlista, ki je poleg nekaterih novih komadov z albuma Age Of Unreason ponudila tudi znane in neznane hite z bendovih klasičnih albumov. Pokazalo se je, da gredo stare pesmi res z roko v roki z novimi, pokazalo pa se je tudi, da je bend v res odlični formi. Novi kitarist Mike Dimkich in bobnar Jamie Miller sta se zlila s preostankom benda, ki ga tvorijo vokalist Greg Graffin, basist Jay Bentley in kitarist Brian Baker, s tem, da so z novim bobnarjem tako kot Beatli dobili še četrtega back vokalista. Glavni vokal, Greg Graffin, je še vedno v top formi in zveni tako dobro kot na albumih, njegovi kratki in nepretenciozni nagovori publike pa vse skupaj samo še popestrijo. Zdaj pa k presenečenju, ki smo ga omenili na začetku recenzije. Po tem, ko so v dobri uri odigrali devetnajst komadov in nastop zaključili s komadom Punk Rock Song, so po nekajminutni pavzi Bad Religion ponovno zasedli oder in v celoti odigrali ploščo No Control.

No Control resnici na ljubo ne velja ravno za zlato Bad Religion klasiko, kakršna sta recimo albuma Generator ali Suffer, a dejstvo je, da album letos slavi 30 let in bojda to sovpada tudi z dejstvom, da so Američani prav pred trideset leti prvič nastopili na Dunaju, vsaj če smo vokalista Graffina uspeli dobro razumeti. Če ste bili lani na festivalu Punk Rock Holiday, ste v celoti slišali album Suffer, na Dunaju pa smo se tokrat lahko prepustili albumu No Control, ki so ga odigrali v slabih 30 minutah. Šli so iz komada v komad, daljša pavza je nastopila le po komadu I Want To Conquer The World, ki po besedah benda označuje konec strani A in po katerem je treba obrniti vinilko na drugo stran. Nato so nadaljevali hitro in energično do konca, ki ga je zaznamoval komad The World Won't Stop. Sam dodatek v obliki albuma No Control je bil sicer dvorezen meč – po eni strani smo slišali odlično live uprizoritev omenjene plošče. Dejansko je zadeva zvenela, kot bi si zarolal vinilko. Po drugi strani pa se je pokazalo, da vsi komadi le niso primerni za koncertno izvedbo, določene pesmi so namreč poslabšale najprej dinamiko nastopa, nato pa rahlo tudi vzdušje. Vseeno pa lahko brez težav trdimo, da smo na Dunaju videli enega boljših nastopov benda, ki žge že 40 let, in da z leti kalifornijski kvintet res ni izgubil na moči – ali pomenu.