Body Count, Kreshesh Nepitash, Križanke, 7. 6. 2015

Medtem ko si marsikdo še vedno ni opomogel od sinočnjega eruptivno glasnega desanta v ljubljanskih Križankah, predvsem od brneče kitare podivjanega Ernieja C-ja, čigar trešerske linije ima verjetno dobršen del napolnjenih Križank še vedno ujete med dvema bobničema, moramo že podati trezno presojo, da je ponovni naskok rap-metal institucije na domače odre pokazal marsikaj. Namreč, dvomim, da je veliko bendov, ki na prvi posluh sodijo v neke druge zvočne čase in ki zadnjih dvajset let pravzaprav niso niti postavili niti prebili nobene kreativne bariere in bi doživeli tako buren in sprejemajoč odziv.

Po klimaksu s komadom Momma's Gotta Die Tonight s kultnega prvenca Body Count je malikovalsko mnoštvo pod odrom skandiralo in vztrajalo za drugi bis. Ki pa se ni zgodil, kajti že prvega, če gre verjeti besedam vokalnega dirigenta težkoželeznega orkestra Ice-T-ju, je spodbudila razgretost domačega občinstva. Uro in petnajst minut nenehnega žganja in dobrih sedemnajst komadov je bila doza, ki so jo na enem izmed prvih koncertov letošnje evropske turneje odmerili losangeleški prvopodpisniki pojma rap-metala.

Natanko to dejstvo, da Body Count niso le stari fotri, ki sami sebe vlečejo iz popularno-glasbenega naftalina, temveč so tudi in predvsem botri glasbeno-stilne oblike, ki se je še pred koncem prejšnjega stoletja hipno spektakularizirala in postala slaba marketinška kopija, medtem ko so sami preživeli s kopiranjem samega sebe, nemara botruje temu, da pri odjemalcih težkih glasb predstavljajo posebno koncertno trofejo. Ali, povedano drugače, ravno spodletelost transformacije, ki se je kot zla usoda zgodila glavnemu toku rap-metalskih muzikalnih odvodov, je Body Count zagotovila mesto nepopačenega izvora.

Toda, če smo bolj natančni, Body Count ne stojijo preprosto na mestu izvora hibridne popularno-glasbene oblike, kajti izvor in potencial miksanja rapa in metala na glasbeni ravni ter hiphopa in metala na subkulturni ravni lahko vlečemo vse od začetkov devetdesetih do sredine osemdesetih, vključno s spojem Anthraxov in Public Enemy, Faith No More, Suicidal Tendencies itn. Tik pod površjem dveh velikih in na prvi pogled povsem različnih glasbeno-uličnih udarov, thrashom in rapom, so osemdeseta prebrbotala in pregrela olje, ki so ga na začetku devetdesetih najbolj vžgali ravno Body Count, če manj metalsko in bolj rap-rokersko orientirane Rage Against The Machine pustimo ob strani. Tako eni kot drugi so namreč svoj glasbeno-pomenski izraz destilirali iz pregretega in rasno kvadriljiranega Los Angelesa.

Rap-metalski crossover hibrid je vsaj na začetku predstavljal ultimativni glasbeno-stilni angažma in zvočno formo, ki o začetku devetdesetih in njenih politično-socialnih transformacijah pove več kot ena cela knjižna polica.

Preden so točno ob deseti zvečer in po polurnem nastopu trboveljskih Kreshesh Nepitash, ki so pripravili lepo, a žal s strani mase neodzivno uverturo, se je torej upravičeno v glavi vrtelo vprašanje, kaj danes sploh še pričakovati od benda, kot je Body Count? In odgovor: natanko to, da nas popeljejo tja, kjer so začeli in od koder izvira posebna vrsta glasbene agresije, ki nima z agresijo v vsakdanjem pomenu nobene veze. Še več, ki z njo abruptno prekinja.

In res, že uvodni samopredstavitveni paket Body Count's in the House ter Body M/F Count, ki se je lepo pretočil v Masters of Revenge in Bowels of the Devil, je nakazal, da se Body Count feat. Ice-T, kakor se po novem nerodno imenuje zadeva, zelo dobro zaveda, kaj je treba servirati množici za koncertno izkušnjo, vredno njihovega imena in slovesa. Repertoar je bil namreč sestavljen iz kar sedmih komadov z že omenjenega prvenca, poleg Body Count's in the House in Bowels of the Devil še Voodoo, There goes the Neighborhood in najbolj odzivni ter kontroverzni Body Count, KKK Bitch in Cop Killer, s katerim se je tudi zaključil prvi del koncerta. Hiter tempo, ki ga je Ice-T tu in tam pospremil s prilagoditvijo besedil in simpatičnimi nagovori - naj omenim zgolj nagovor mladega petnajstletnega obiskovalca - so tempirali še komadi z druge plošče Born Dead, priredba Exploitedovega Disorder in pa dva komada z lanskoletnega diskografskega povratka Manslaughter, naslovni ter Talk Shit, Get Shot. Bis so sestavljali še en komad z zadnje plošče, počasnejši Enter the Darkside, skrajšana Body Count verzija legendarnega komada Suicidal Tendencies Institutionalized ter zaključni Momma's Gotta Die Tonight.

Odsotnost komadov s tretje in četrte studijske stvaritve, Violent Demise: The Last Days iz leta 1997 in Murder 4 Hire iz leta 2006, priča o tem, da Body Count, ki jih že petindvajset let pokonci držita še edina živeča originalna člana benda, Ice-T in Ernie C, stavijo na dobre stare čase, ki jih lahko še najbolj reanimirajo ravno skozi koncertno formo. Kljub dobri reakciji na nove komade, ki so, mimogrede, nemara bolj crossover od starejših bolj klasično metalsko osnovanih. Tudi to je namreč ena izmed prednosti pozicije Body Count po zatonu rapmetalskega hajpa. So namreč bend, ki je rap in metal spojil na recimo temu klasičen način. Na ravni še dokaj klasičnega težkokategornega instrumentalnega izraza in rapovsko udarnih vokalov. Za razliko od nekaterih kasnejših miksov, ki so globoko posegli v samo instrumentalno formo, so tako Body Count ostali predvsem udaren metalski bend. Kar se pozna tudi pri njihovi klienteli, ki jih sinoči ni in ni hotela spustiti z odra.

Jasno je, da koncerta benda, kot je Body Count, ne moremo soditi po kakšnih "finih" muzikalnih kriterijih, dasiravno so tudi v tem smislu člani dobro odigrali svojo vlogo, pač pa po moči ustvarjanja kolektivnega občutja, ki je sinoči definitivno doseglo kar visoko raven. Tudi pri tistih, ki smo navkljub relativni mladosti svoja ušesa nekdaj z njimi pajdašili s prav posebnim angažmajem in ki smo na koncert prihajali z mešanimi nostalgično-skeptičnimi občutki. Odšli pa pravzaprav ne le z nujno koncertno kljukico, temveč tudi z dobršno mero pododrskega zadovoljstva. Morda to še najbolj priča o univerzalnem izrazu, ki so ga v zgodovino muzik tistega leta 1992 vnesli Body Count.