Gala hala, Ljubljana, 22. 11. 2019

»Ni jih večjih majmunov od ljudi …« Zloglasni otok šimpanzov, ki napadajo prišleke, se med sabo mučijo in pobijajo, nas še preveč spominja na našo sorodnost. Misleči človek večino svojega obstoja veselo rovari po svetu, ropa, požiga in pobija. Vsako leto izumre nešteto živalskih vrst, medtem ko se ljudje nenehno množimo in hlastno trošimo. Idejo, da danes vse več izumira kot preprosto umira, predstavi slovenski duo Darla Smoking na sveži plošči Extinct.

Izumrtje ne dopušča ponovnega rojstva in prav tako gre za nasilen proces, torej za usmerjanje naravne energije v uničenje. Na petkovem predstavitvenem nastopu v Gala Hali smo doživeli prav reaktivno sproščanje energije nasproti akciji uničenja, to je bilo pokončno izumrtje, Darla Smoking namreč prebuja izumrlo. In spet, to ni ohranjanje izumirajočega pri življenju, ampak surov poseg v izumrlost, going out with a bang.

Preden spregovorimo o nastopu, je nujno spregovoriti še nekaj besed o plati Extinct, na katero je bil nastop seveda neposredno vezan. Dvojčev tretji daljši projekt, o katerem smo se že in se najverjetneje še bomo podrobneje razpisali, je za razliko od čislanega predhodnika Pass The Bless povsem instrumentalen - seveda če ne štejemo prešitih instrumentalnih semplov v podlagah kot vokalno glasbo. Ti skladbam dodajo šamanski efekt, torej tisto, kar je z modularnimi sintetizatorji za zdaj še nemogoče poustvariti. Nac, ki analogno spreminja v digitalno in nadzoruje frekvence semplov in sintetičnega, ter Brgs, ki živalsko, a eksaktno udarja po bobnih, v nastopih poenostavita plod siceršnjega medinstrumentalnega povezovanja. Še vedno je to zelo eksperimentalen dub, vendar vedno bolj s temačnim etno podtonom in zelo metalsko držo.

Zvoki, ki so se v petek ob pol enajstih razgrnili po Gala Hali, so najprej predstavili naščeperjen tok nemelodičnih sintov, podprtih z vizualno podobo, za katero je poskrbela Atlas Skull, ki je izdelala tudi naslovnico albuma. To je delovalo kot nekakšna priprava seta, saj je kmalu udaril single Sandcry s svojo značilno piskajočo pasažo. Pretežno RŠ-evska publika se je seveda v trenutku razživela in predstava se je skozi stik z občinstvom konsistentno odvijala, čeprav sta bila Brgs in Nac obrnjena drug proti drugemu. Na platnu so se igrale oblike, včasih bolj pikčaste, včasih slojevite, ujele so tudi mrka obraza obeh nastopajočih. Vsak komad je bil uspešnica, ritem je namreč prišel še toliko bolj do izraza kot na plošči. Zgoščena energija bobnanja je bila izjemno pristna in element živih bobnov je bil spet temelj atmosfere pretežno elektronske glasbe. Podobna mehanika poganja koncerte zasedbe Seine ali celo Death Grips. Moža sta ves čas delovala zelo prepričljivo na odru, nas pod njim pa je prežemala mešanica surovih žagastih sintov in popačenih semplov, gibanje nam je vdihnilo vedno zanimivo in spreminjajoče se bobnanje.

Koncert je potekal zelo organsko, program je bil na prvi pogled enak kot na albumu, pa vendar je bil neštetokrat intenzivnejši kot sam album. Ker skladbe niso preveč melodične, nadgradijo doživetje predvsem ritmi in vizualije. Z zadnjo skladbo Drowning In My Own Tears je Darla Smoking tako zažgala, da smo po kratkem odhodu za kuliso umetnika poklicali nazaj. Rade volje sta postregla še z epilogom, da smo še malo zaplesali ob poslednjem izdihu v ekstazi smrti. Doživetje je bilo preveč silno, da bi lahko omehčane ude v trenutku podvrgli še pokoncertni plesni glasbi, val odobravanja je zajel občinstvo, zdaj zbrano pred prizoriščem, tudi tiste, ki so nastopov Darle Smoking že vajeni.

Koncert je bil take narave, da ga je težko opisati z besedami. Ni se lahko upreti transu, ki te pograbi ob odvijajočem se povezovanju odmevajočega hrumenja v ponavljajoče se vzorce, ki so ravno prav predvidljivi, da lahko tudi nepoznavalec takoj pade vanje. To je največji razlog, da si je Darlin koncert vredno ogledati v živo. Plošči, ki v nizu zanimivih izdaj še bolj radikalno z besom naslovi okoljsko temo, ne bi mogli narediti boljše reklame ...