Klub Gromka, 18. 6. 2014

V sredo zvečer se je v Gromki prav pritajeno odvil še en zelo poseben koncertni dogodek. V Ljubljano so tokrat prvič prispeli Guardian Alien iz Queensa v New Yorku. Gre za zasedbo, zbrano okoli odločilnega člena - bobnarja Grega Foxa, bivšega ali aktualnega člana Liturgy, Zs in sodelavca imen kot so Ben Frost, Colin Stetson ali Kid Millions iz dua Oneida. Očitno gre torej za inštrumentalista zelo močne linije, ki jo gre v začetkih iskati ob Foxovem mentorju Milfordu Gravesu in minimalizmu skladatelja Rhysa Chathama. Guardian Alien so sicer zelo radikalen bend, ki se že leta drži bolj v ozadju in pod površino mednarodno vidnejših koncev newyorškega DIY undergrounda. O tem lepo pričajo njihove brezkompromisne plošče, na katerih beležijo bodisi raztegnjene - primarno inštrumentalne kompozicije na liniji psihedeličnih jamov, ali pa, kot je to v primeru njihove zadnje plošče Spiritual Emergency, v kratke vinjete raziskovanja ritma in dinamike zapakirana srečevanja abstraktne elektronike in bendovskega tretmaja.

Sredin dogodek v Gromki je sicer doživel tudi kar precej raztegnjen uvodni del, predstavitev druščine Litostrojska Darkbluz Experyment. Nastop predvsem zajebantskih Ljubljančanov je imel tudi sam svoj uvod: nekakšno branje hecnih zgodbic vsakdanjih facebook modrosti na meji absurda. V spremljavi je lahkotno godel čelo zlizanih klasičnih melodij, pravzaprav tak parodičen »elevator music«. Do tega trenutka se je vse skupaj zdelo kot ulito za vsak provincialni kulturni dom naše dežele. Nadalje je nastopila tričlanska postava Darkbluz Experymenta na basu, glasu, primitivni elektroniki in še primitivnejših bobnih. Z nekaj cirkusa, maškarade in jamanjem na poti primitivnejšega od primitivnega so odigrali eno brezskrbno polomijo. Bolj ali manj se norčujejo iz samih sebe in iz muzike, ravno v tem pa je cel štos. Zato se je tukajšnjemu recenzentu v nekem trenutku zazdelo skoraj narobe koncertu prisostvovati v celoti. Njihov očiten namen je občinstvu dati razlog za izhod na cigaret in debato. To je to. Na nek način je prav to glasbeni presežek in vrhunec njihovega nastopa.

Lahko bi se sicer vpraševali po primernosti kombinacije performerjev znotraj koncertnega večera, vendar bi tudi to najverjetneje bilo preresno opravilo z zelo vprašljivim rezultatom. 

Guardian Alien pač niso zajebantski bend, niti najmanj. Celo niso odpuljen – »odfuk« bend. So izjemno skoncentrirani in v tem, kar počnejo, zelo resen bend, kljub temu da izvajajo abstrakcije na več nivojih in do mere, ko je posamičnim linijam izrazito težko slediti. Tokrat je Guardian Alien sicer prišel kot duo. Gregu Foxu je na odru pomagala le vokalistka in elektrončkarka Alexandra Drewchin. Prvi vtis abstrakcije se je pokazal že v nesorazmernostih glasnosti bobnov in vsega ostalega zvočenja. Foxov prosti slog s primesmi avantgarde od free jazza do black metala je vedno v silovito prodirajočem ospredju. Elektronika in glas ves čas lebdita pod površino, kjer le atmosferično barvata. Trenutni Foxovi prehodi k laptopu so nastop razbremenili teže pretirane homogenosti. Njegova elektronika je bila bistveno bolj definirana, dala pa je tudi najmočneje slutiti pravzaprav premišljen scenosled, za katerega bi bilo v vsakem trenutku težko reči, ali je šlo za strukture ali improvizacijo. Jedrnat nastop sta zaključila pod odrom z igro neozvočenega glasu in flortoma; igro, ki je še zadnjič jasno predočila strašljivo učinkovitost Foxovega edinstvenega poliritmičnega drnca in pripete atmosfere vokaliziranja ob tanki meji new-agea. 

Kljub neki mlačnosti celote dogodka je bil glasbeni zalogaj v sredo velik in inspirativen.