Klub Cankarjevega doma, 21. 12. 2015

V sredo zvečer sta se nadobudnemu poslušalcu ponujali kar dve zvočni kopeli, nad katerima so viseli črni oblaki časovnega prekrivanja. Res, da je bil letošnji december v ponudbi sveže glasbe izjemno pester, pa vendar se vseeno prepogosto zgodi, da so dogodki, ki pritegujejo podobno publiko ali pa imajo vsaj ta potencial, organizirani na iste dni ob isti uri. Škoda.

Poleg Ropotarnice, v kateri je nastopil Zlatko Kaučič, se je v Klubu Cankarjevega doma odvijal koncert iz cikla Predihano / Zvokotok. Svoje delo nam je predstavil ansambel Kompulz, ki povezuje vidnejše ustvarjalce iz polja sodobne klasične glasbe.

Tokratno srečanje je zaznamovala krstna izvedba skladbe Thinker / Mislec, Petre Strahovnik, ki je delo napisala prav po naročilu ansambla. V skladbi se skladateljica ukvarja z odnosom »med 'ustvarjanjem' in 'filozofiranjem'«, med opomenjanjem in absolutnim. Delo je učinkovito tudi brez komentarja v programskem listu. Strahovnikova se posveča raziskovanju zvoka in skupnega muziciranja ansambla. Uporablja razširjene tehnike, med katerimi gre izpostaviti igranje klarineta v skledo vode. Neredko se zgodi, da izraba razširjenih tehnik ostaja sama sebi namen in dokazuje le virtuoznost izvajalca. Strahovnikova to presega z jasno umeščenostjo spremenjenega zvoka v strukturo celotne kompozicije in spajanjem v barvni spekter ansambla. Skladbo gradi iz drobcev, ki sprva tiho, čez čas pa vse jasneje in glasneje izstopajo iz skupinskega »drona« clusterske zvočnosti. Nekakšno podstat ohranja s klavirjem in tolkali. Klarinet, saksofon in harmonika pa medtem tvorijo osrednjo celico, ki med seboj komunicira in si podaja glasbeni material. Tudi ansambel se je pri izvajanju dobro odrezal in nam tako predstavil bistvo skladbe Mislec. 

Sicer je ponedeljkov koncert otvorila še ena skladba po naročilu ansambla: Munk punq tezilo, Bruca Hamiltona. Le-ta je bila prvič izvedena lanskega novembra v okviru cikla Zvokotok, tokrat pa smo slišali njeno prvo ponovitev. Opazno je bilo, da je sprva na odru prevladovala nekakšna zadržanost in ansambel je potreboval kar nekaj časa, da se je ogrel in zamuziciral. Skladba je zatem nekoliko bolj zaživela, a vseeno ni posebej prepričala, kar gre pripisati tudi kompoziciji sami.

Sledilo je znano delo Georgesa Aperghisa iz leta 1995 Quatre pièces fébriles, poslovenjeno Štiri vročične skladbe. Tu sta se spopadla Nina Prešiček za klavirjem in Simon Klavžar za tolkali. Če naj bi skladba prevpraševala zvočnost posameznega inštrumenta v primerjavi z drugim in sledila Aperghisovemu citatu, ki pravi, da »gre pravzaprav za igro, v kateri se izgubiš v iskanju, kdo je kdo in kaj je kaj«, sta izvajalca nekako zgrešila poanto. Četudi sta skladbo precej dobro odigrala, nas je že v začetku zmotilo občutno neskladje v dinamiki. Klavir namreč ni dosegal polnosti in glasnosti marimbe in je tako vedno ostajal v ozadju, kar pa je porušilo namen »attacce« in eha.

Pri sledeči skladbi enega vidnejših nemških skladateljev Georga Katzerja, ki, mimogrede, letos praznuje tudi 80 let, se je dinamika precej zasukala in potopljeni smo bili v morje tihih zvočnih gibanj in fines. Delo La scuola dell'ascolto oziroma Šola poslušanja je bilo napisano na pobudo akordeonista Klemna Lebna, ki ga je v ponedeljek tudi izvajal. Leben nam pogosto ponuja  odlične in poglobljene izvedbe in nič drugače ni bilo tudi tokrat. Skladba nas je očarala in popeljala po svetu filigranskih zvočnosti harmonike. Odlična izvedba, za katero je sledila skladba Scratch Nine Šenk za saksofon in cahon. Oskar Laznik in Simon Klavžar sta po Lebnovi izvedbi ostala precej preslišana, saj tudi skladba sama ne izstopa posebej. Prepletanje dveh inštrumentov in dveh virtuozov, katerih izraz ostaja skrit pod kopico tonov in praks, ki so bolj ali manj namenjene same sebi.

Tik pred koncem pa je sledilo še delo Bruna Mantovanija Haunted Nights oziroma Tesnobne noči, s katero je bil naslovljen tudi celoten večer. Skladba za klarinet, tolkala in klavir je bila dobro izvedena. Posebej gre izpostaviti Tadeja Keniga, ki je s spretnim igranjem iz klarineta izvabljal bogat spekter zvokov. Glasbeniki so se pri izvedbi izjemno ujeli. Nina Prešiček in posebej Simon Klavžar sta bila odlična opora za vragolije na klarinetu. 

Skladba Tesnobne noči je tako precej prezračila večer komorne igre in naša ušesa pripravila za poslednjo skladbo Mislec Petre Strahovnik, o kateri smo govorili že v začetku recenzije. Tovrstni koncerti obenem ponujajo kvalitetno preživljanje časa za poslušalce, še pomembneje pa je, da nudijo izjemno priložnost za skladatelje, katerih praizvedbe so predstavljene ob boku skladbam, ki že nosijo veljavo.