Kino Šiška, Ljubljana, 25. 1. 2025

Sobotni koncert v Kinu Šiška je bil dokaz dosega glasbe dueta Tarta Relena, ki se je v zadnjih letih prebil na velike odre – tudi po zaslugi festivala Druga godba. Prav tam sta katalonski vokalistki leta 2023 prvič navdušili slovensko publiko in se izmuznili tudi našemu budnemu medijskemu očesu, čeprav je Radio Študent ploščo Fiat Lux recenziral že na začetku leta 2022. Ker je Tarta Relena do danes zrasla v svetovno uspešnico, je napočil čas, da nadoknadimo zamujeno.

Pred koncertom je nostalgijo pričarala projekcija dokumentarnega filma Uglašeno sobivanje: 40 let Druge godbe v veliki dvorani Kina Šiška, ki je bila ne le podoživitev samega prostora, temveč celotne kulturne ideologije zadnjega desetletja odpirajoče se bivše države: »mehkega« socializma in z njim neuvrščenosti. Druga godba je še vedno festival, ki deluje v tem kontekstu z umerjenim duhom večkulturnosti in radovednosti, ki ni radikalen v smislu šokantnosti, pač pa v kontekstu glasbenih trendov. Kljub svoji vidni uspešnosti in dolgoživosti stoji za svojimi, za našo incestuozno kulturno sceno netipičnimi načeli. Antidiskriminatorno in antimalomeščansko veselo pohajkuje med alter in mainstreamom.

Dokumentarni film oriše pomembne dogodke in smernice festivala z vsemi močnimi karakterji, ki so bili zanj zaslužni, in njihovimi osebnimi uvidi v kulturno delo. Seveda lahko takšni metadokumentarci spodbudijo dušeče sentimentalen odziv, ker razkrijejo čarovniški trik in gibanje zasidrajo v obraze in njihovo zlato dobo, toda ta dokumentarec ne priskuti nauka o sobivanju oziroma pouka o svetu skozi glasbo. Druga godba torej še s filmom dokazuje neizbrisljiv doprinos k javnemu dobremu, končni dokaz pa je bil koncert, ki je projekciji dokumentarca sledil.

Tehnična izvedba nastopa Tarte Relene je bila brezhibna, glasbenici namreč v prvi vrsti predvsem izvrstno pojeta. V dvoglasju se s podobno barvo glasu, a različnima razponoma – Helena Ros Redon s sopranom in Marta Torrella z altom – dobro ujameta. Zvočenje sta dodatno obogatili z elektronskimi bobni, efekti in nekakšnimi različicami teremina. Ena od mnogih kvalitet koncerta je bila edinstvenost. Skladbe niso bile enake studijskim posnetkom, temveč sta jih nastopajoči priredili živi izvedbi, ne da bi s tem vsebinsko kaj odvzeli, kvečjemu sta kaj dodali že tako skoraj popolnim skladbam. Druga izstopajoča kvaliteta je bil stik z občinstvom, saj sta nas glasbenici med skladbami nagovorili v sproščeni in jezikovno nekoliko okorni maniri katalonske ekspresivnosti, prevedeni v angleščino, demonstrirali pa sta tudi enega od pristopov k skladanju, ko sta svoje verze recitirali »v rikverc«, jih posneli ter prevrteli nazaj ter s tem navdušili poslušalstvo.

Koncert je bil namenjen predstavitvi aktualnega albuma És pregunta z dodatkom uspešnic s predhodnika Fiat Lux. To so bile skladbe El suïcidi i el cant v uvodu ter Las alamedas in Me yelassan v zaključku. Prva skladba nam je s codo oziroma tranzicijo ali spremembo dinamike s sakralnim izrekom »quan passo prop de la tomba d'un sant« oziroma »ko grem mimo groba svetnika« postavila pokonci kocine. Toda pri tem se ni bilo treba poglobiti v besedila niti razumeti katalonščine – premaknili sta nas suspenz in moč dvoglasja. Me yelassan je grška ljudska pesem, ki sta ji Tarta Relena odvzeli zadnji verz o minljivosti. Ni prvič in ne zadnjič, da sta glasbenici spremenili kitice sicer ljudskih ali antičnih skladb. Sefardsko pesem Si veriash a la rana sta denimo v svoji izvedbi razširili in prav tako kot za hitič Me yelassan prejeli bučen odziv občinstva. Večji del koncerta je bil tišji in umirjen, že skoraj meditativen, ker preostale skladbe ne temeljijo na močnem ritmu, temveč na blagih igrah z vokaloma in z njuno dinamiko. Tipična je bila denimo izvedba skladbe La font, netipična pa Mano décima, ki se je iz minimalističnega zankanja razpela v sodobnejšo motiviko in v še en simpatičen hitič. Tarta Relena sta se držali koncertnega načela »nekaj zase, nekaj za folk«.

Za zaključek naj poudarimo, da so vse pesmi ljudskega izročila skrbno izbrane s kontinuiteto, ki jo zagovarjata tako izvajalki kot festival Druga godba. Iz pesmi sta izluščili jedro ponavljajočih se tematik o bogu, ljubezni, moči, naravi in zavesti – seveda ob pažnji, da ne prerasejo v klišeje. Bistvo, ki ga poslušalec največkrat intuitivno prepozna kot avtentično, resnično, dobro, je v tem primeru nepojmljivost usode. Zavoljo razločka od masovne glasbene industrije poimenujmo njuno glasbo kot ciklično. Z izročilom se ukvarjata citatno in reinterpretacijsko, brez določljivega časovnega pečata – zvočila in besedila se oddaljijo od osebnega ali družbenega angažmaja nekega določenega trenutka. V ideji se osredotočita na nauk besedila, ki se ohranja skozi veke, v praksi pa na kontraste verzov in dvoglasja. Z vsemi vzvodi tudi presegata standarde izvajanja tradicionalne glasbe, toda ne toliko, da bi se odtujili od širšega poslušalstva. És pregunta torej ni ljudska plošča le po oznaki, četudi bi jo lahko na neki točki prištevali tudi k klasičnemu opusu. Napevi se nam pojejo še célo pot do doma.

Marta in Helena – Tarta Relena sta se izkazali tudi po preboju v obzorje širše medijske pozornosti onkraj nišnega okolja ljubiteljev eksperimentalne vokalne tradicionalne glasbe. Sedečo množico sta z enournim nastopom, ki je njune glasilke dodobra utrudil, vidno navdušili in se morda vtisnili celo v kolektivni spomin trenutnega prepleta generacij ljubljanskih obiskovalcev koncertov Druge godbe oziroma koncertnega cikla Sogodbe. Narod je s koncertom zapolnil še en košček sveta v svojem malem glasbenem mozaiku, sladokuscem pa je lahko žal, da smo zamudili predlanskega.