Klub Gromka, 6. 11. 2014

Sinočnji večer na Metelkovi je za borih 10 evrov ponujal raznovrstno glasbeno izkušnjo. Tisti najpogumnejši so si lahko privoščili kar 3 koncerte, in sicer v Channel Zeru ob 21. uri avant rock kolektiv Barbez, takoj zatem pa se je dogajanje preselilo v Gromko, kjer je Defonija gostila 2 zanimiva jazzovska ansambla z različnih koncev sveta.

Malo do enajste ure so na oder stopili člani The Claudia Quintet. Zasedba je vzklila pred malo več kot desetimi leti v newyorškem »down-townu«, vodi pa jo John Hollenbeck, uveljavljen bobnar in skladatelj modernega jazza, ki je po nekajletnem preigravanju v raznih zasedbah ustvaril lasten ansambel. Že samo ime zasedbe nam napove njihovo spontanost in samoironičnost, Claudia je namreč fiktivna gospa, ki nikoli ni prišla na njihov špil, po drugi strani pa oznaka kvintet implicira zasedbo, ki se ne ustavi v improvizatorskih in jazzovskih logih, ampak črpa navdih tudi pri modernih klasikih.



Bend zbode v oči in ušesa že z zanimivo kombinacijo inštrumentov. Poleg ritem-bas sekcije so na odru še saksofon, klarinet, vibrafon in harmonika. Še bolj kot kombinacija pa preseneti sama raba inštrumentov, saj se kar pogosto dogaja, da saksofon prevzame ton v stoječem akordu ali pa na primer vibrafon zna prevzeti tudi vlogo loop mašine. Večer otvorijo z intrigantno kompozicijo v pesmi »September 9th: Wayne Phases« z zadnjega albuma  »September«, kjer nas uvedeta glasno in suvereno bobnanje in nad njim zadržana skupna tema ostalih članov, ki se tekom skladbe prelevi v nenadne organizirane izbruhe. Velikokrat se je zdelo, da so bobni edina stalnica oziroma osnova, nad katero prasketajo okraski. Kot da so bobni še najbolj melodična in umirjena stvar v skupini, medtem ko ostali melodični inštrumenti nenehno gomazijo v hektičnem vzdušju. In to vzdušje se je gradilo z odsekanim igranjem in dinamičnim pingpongom, ki zahteva popolno sproščenost in usklajenost glasbenikov, kar jim je odlično uspelo.

Hollenbeck je pokazal pravšnjo mero raznovrstnosti, saj je za potrebe kompozicije nihal od zaokroženega afrobeata pa vse do rokersko obarvanega bobnanja, kjer je mimogrede nenamerno zvočno zakril kak zametek solaže harmonike ali vibrafona, ali pa se je preprosto umaknil v ozadje kot na primer v skladbi »Couch«, v kateri člani z minimalističnim igranjem pričarajo ambientalno vzdušje. In to je ravno srčika tega benda, da noben inštrument, razen bobnov, seveda, ki se pa vendarle umikajo kompozicijam, posebej ne izstopa, a se vsi skupaj čudovito usklajujejo. Ali v obliki iskrečih se izlivov ali pa melodičnih krajin, ob tem da ponavadi ritem sekcija igra ravno obratno vlogo kot ostali. Tukaj lahko še omenim tudi več kot solidno groovanje kontrabasista Landfermanna, ki je sinoči stopil v velike čevlje Drewa Gressa. Po uri igranja, kjer smo bili deležni intrigantnih kompozicij, zvočnega raziskovanja in usklajenosti, so glasbeniki zaključili s skladbo »Be Happy« ter po zahtevi občinstva še s kratkim dodatkom. Poslušalstvo bi preneslo še kak dodatek, saj zračne prelivajoče se zvočne gmote in našpičene eklektičnosti napolnijo prostor in misli, in to ne toliko v smislu glasnosti kot intenzivnosti.

Večer se je po kratki pavzi tudi nadaljeval energično. Precej glasneje in predvsem v drugačnem stilu. Beograjski kolektiv »Fish In Oil« v ustvarjanju posega v različne stile, od filmsko kabarejske glasbe do jazzovske improvizacije in rokenrolovske energije. Lani so izdali komaj drugi album, tako da je zasedba še bolj ko ne sveža, vendar pa zvokovno deluje precej nostalgično, za kar je že v prvi skladbi z igranjem s sliedom poskrbel kitarist  Bratislav  Radovanović, sicer tudi vodja in pisec kompozicij. Bend spet premore veliko dinamike, vendar je ta vključena v precej bolj konvencionalne forme in že malo funkijaške ritme. Kitarsko igranje se spogleduje z lenobnim blues igranjem in kakofoničnim »ribotovskim« igranjem, vse to pa je povrhu nadgrajeno s Petrovičevimi razigranimi saksofonskimi salvami in podkrepljeno s suverenim groovom. Nekako se solistični poskusi niso razvili v povsem samostojne in samosvoje izlive, vendar pa zasedba kot celota deluje zelo uigrano.

Kljub temu da sta si zasedbi zvokovno in stilsko precej različni, pa je obema skupno, da prideta do izraza v skupnih izbruhih in da sta precej intenzivni in energični, prva z iskrivostjo in gibkostjo, druga pa z glasnimi rokerskimi in atonalnimi eksplozijami. Še bolj zanimivo pa je, da smo kljub inštrumentalni različnosti lahko v nekem trenutku v vsaki zasedbi začutili skupen duh Toma Waitsa z albuma »Rain Dogs«. Skoraj do druge zjutraj smo uživali ob eklektičnem igranju.