HUMAN HOST BODY: ORKAN

Human Host Body je bend iz slovenske Istre, ki nažiga zelo surov hardcorovski death metal z elementi grinda in black metala. Na Radiu Študent se je o bendu govorilo že od prvih posnetkov z začetka skoraj minulega desetletja, ko so prevzeli podzemno javnost z dodelanostjo svojega glasbenega izraza. Nismo še odkrili, kaj je razlog za navidezno dovzetnost Primorcev za težkokovinske žanre, smo pa v današnji Svaštarnici pasjebombniško obdelali drugo albumsko izdajo tega benda z naslovom Orkan.

Human Host Body torej ni svež bend, že skoraj celo desetletje razgraja po evropskih turnejah in domačih koncertih, njihov Bandcamp pa krasi že pet izdaj, od demo posnetkov do mrakobnih albumov. Če zakopljemo globlje, najdemo še en EP, posnet že davnega leta 2008, a obregati obenj se ob omembi novega albuma ne splača. Intenzivnejši glasbeni izraz, ki je danes morda bolj zavozlan, predvsem pa nasilenjši, nam jasno zariše ustvarjalno smer skupine koprskih zanesenjakov.

Če glasbo s plošče Orkan poskusimo razslojiti, se lahko obesimo na deathmetalske ritme s hitrim dvonožnim udarjanjem po basovskem bobnu s hardcorovsko dinamiko, kitare pa iz prav tako deathmetalskih kompozicij tresočega se preigravanja in upogibanja strun skočijo v donečo ravnino nizkih akordov estetike dooma. Kruleči vokali izražajo obup, z ostalimi inštrumenti se namreč večkrat povežejo v pankersko shemo v podpori tupa-tupa bobnanja, kot na primer v naslovni skladbi. Na trenutke se tudi bas kitara loči od podlage, kar bi lahko bil eden izmed stebrov blackmetalskega pridiha, ki zaznamuje celoten album. Ta dodani prizvok izvisi iz razčlenjevanja glasbe kot tista dva miligrama duše iz človeškega kedavra. Ko smo že omenili glas kot inštrument, se je treba vprašati tudi o njegovi funkciji v skladbah, kot sta Hand Of Insurrection z rahlim screamo prizvenom ali Iluzija varnosti/Realnost opresije z blackmetalskim zaključkom.

Motivika smrti in apokaliptičnega uničenja, ki se odraža tudi na naslovnici, na kateri črvasta grafika požira zaprepaden obraz v temne globine vsesplošnega človeškega umiranja, povzema elemente sludgea, ki ponavadi zaradi svoje projekcije gneva ni jasno aktivističen ali pa, nasprotno, temačno eskapističen. Human Host Body pa želi biti s svojimi besedili še bolj zagrizeno fatalističen in v tem pankersko enostaven. Ko se pankerski izraz združi z meglenim metalskim nažiganjem, pribije ob dve čeri motnega jezera Hada. Nerazločnost hreščeče izvedbe besedil nasprotuje njihovi vzklični obliki. Razen posameznih drugožanrskih popestritev nad bendovim pankerskim izrazom lebdi nečloveška hardcorovska tesnoba, ki vzbuja nelagoden občutek zaustavljanja kolesja brutalnega mletja, ki bi moralo takšen projekt nezadržno peljati naprej. To nas vrže na drugo nerodno čer, ob katero se raztrešči velik del zagona ob poslušanju – album je posledično na trenutke monoton, pa ne zaradi pomanjkanja grobosti, prej prav zaradi njenega viška. A čeprav besedilni izraz večkrat striže z neelegantno epsko scenografijo, poslušanje vseeno do neke mere poteši mazohistično žejo postindustrijske družbe. V zadnji skladbi Levitanic Machines Of Destruction morda slišimo še odmev za odtenek nežnejših bendovih začetkov, in tudi Orkan si utre mesto v divji diskografiji. Kljub neoprijemljivosti telesa zvočnega vojaškega pohoda v pogubo se sporočilo vtisne.