A PLACE TO BURY STRANGERS: Worship

A PLACE TO BURY STRANGERS: Worship

Recenzija izdelka
2. 7. 2012 - 19.00

Dead Oceans, 2012

 

Newyorške zasedbe A Place to Bury Strangers se že vse od izida samonaslovljenega dolgometražnega prvenca pred petimi leti drži sloves nekakšnega retro benda. Nekateri spletni portali gredo v teh mnenjih celo tako daleč, da zasedbo v osnovi opredelijo za cover bend legendarnih Škotov The Jesus and Mary Chain, ki so v drugi polovici osemdesetih tlakovali pot raznoterim hrupnim izpeljankam rocka in popa. Samo po sebi ni s tem seveda nič narobe, primerjave so celo zelo umestne. Bi pa s takim »retro« pavšalom v tem primeru zlahka odpravili kar večinski del sodobnih muzik, še toliko bolj tistih iz rockovskega konteksta. Danes, ko se zdi, da bendi s težavo krojijo nove, sveže smernice in ko trende narekujejo takšni in drugačni revajvli, je neposredno spogledovanje s preteklostjo pogosto celo prednost. Kljub temu pa se ne da izogniti občutku, da se v primeru zasedbe A Place to Bury Strangers teh vračanj v preteklost ne drži nujno pozitiven predznak. Morda razlog za to deloma tiči v dejstvu, da se je estetika, ki ji sledijo newyorčani, potem ko je v drugi polovici osemdesetih za hip pokukala celo v mainstream, razmeroma hitro iztrošila. Pri tem pa kritiki pozabljajo, da je prav zasedba The Jesus and Mary Chain za sabo pustila globoko sled, po kateri so v naslednjem desetletju hodili številni priljubljeni in cenjeni bendi, med njimi tudi taki, ki danes veljajo za zastavonoše naprednih muzik.

Pri tem je paradoksalno, da zasedba A Place to Bury Strangers kljub očitnim referencam na preteklost danes zveni bolj sodobno od številnih rockovskih sopotnikov. Skozi prizmo temačnega, gotskega razpoloženja ter hrupnega melodičnega kitarskega plastenja se sorodnosti z The Jesus and Mary Chain, The Sisters of Mercy, Siouxsie & the Banshees, The Cure, My Bloody Valentine in podobnimi zasedbami ponujajo same od sebe. Toda A Place to Bury Strangers s sodobnimi produkcijskimi prijemi tem referencam odprejo vrata v sedanjost. To storijo celo tako zelo spretno, da bi s preteklostjo neobremenjen poslušalec zasedbo zlahka postavil v druščino rockovskih avantgardnežev. Ali to pomeni, da je bil ta izraz sredi osemdesetih daleč pred svojim časom, ali pa, da so A Place to Bury Strangers našli tako zelo uspešno formulo za njegovo posodobitev. Pravzaprav niti ni pomembno. Glasba zasedbe je preprosto slišati sveže, če ob tem v spomin mimogrede prikliče še pestro dogajanje iz osemdesetih, pa je to le dodana vrednost.

Ni naključje, da je zasedba po izidu dolgometražnega prvenca navdušila legendarnega producenta in ustanovitelja založbe Mute Daniela Millerja, ki je vselej prisegal na glasbo nekje na meji med rockovskim in elektronskim izrazom. O zasedbi je le pohvalne besede našel še letos, ko ga je v Ljubljani gostil Slovenski teden glasbe, zato je toliko večje presenečenje, da so Newyorčani svoj novi, tretji album 'Worship', potem ko so prejšnjega objavili pri Mutu, po novem objavili pri založbi Dead Oceans. Kje tiči vzrok za razhod z Mutom, ni znano, je pa zasedba v času snemanja novega albuma ponovno doživela tudi kadrovske spremembe. Iz tria je nastal dvojec, v katerem vse niti v svojih rokah še vedno drži multiinstrumentalist in pevec Oliver Ackermann, stalno družbo mu dela še basist, kitarist ter po potrebi bobnar in pomožni vokalist Dion Lunadon, v različnih skladbah pa se jima priložnostno pridružijo še nekateri drugi glasbeniki.

Glasba z novega albuma v primerjavi s prvima dvema dolgometražcema ni doživela korenitejših sprememb. Ackermann in Lunadon še vedno prisegata na temačno razpoloženje, melodičen kitarski hrup, v odmev potopljene vokale ter ritme, ki jih največkrat krojijo ritem mašine. Opazna razlika se morda skriva le v intenzivnosti hrupa. Če se je na prvencu pogosto zgodilo, da je hrup narekoval tako pulzirajoč ritem kot melodične elemente, je po novem v celostno zvočno podobo vpet precej bolj rezervirano. Album 'Worship' bo zato bržkone pisan na posluh nekoliko širše publike, obenem pa to ne pomeni, da je zasedba na račun večje poslušljivosti kakorkoli kompromitirala svoj izraz. Morda ta preobrat lahko razumemo celo v luči bolj idejno jasnega, izdelanega občutka za pisanje skladb, kar pa je prej prednost kot slabost. Nenazadnje je zasedba A Place to Bury Strangers s svojo zvočno podobo še vedno tako zelo drugačna od sodobnih rockovskih smernic, da ostaja prepoznavna in izvirna tudi v tistih skladbah, ki se najbolj približajo konvencionalnemu pop rock formatu.

 

A Place To Bury Strangers - Worship
Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.