Aa: VoyAager

Northern Spy, 2014

Danes v Tolpi bumov slišimo brooklynski glasbeni hibrid Aa ter njihov tretji studijski album VoyAager, izdan pri založbi Northern Spy. Glasbena druščina, ki jo tvorijo Aron Wahl, Josh Bonati in John Atkinson, se je tako znašla v družbi bendov, kot so Zs, Ceramic Dog, The Necks. Če bi glasbo Aa skušali čim bolj poenostaviti, bi izluščili zgolj eno stvar, in to je ritem, saj na njem bazira njihov zvočni izraz že vse od studijskega prvenca Big A Little a iz leta 2004. Vsak član skupine namreč sedi za svojim bobnarskim setom, obenem pa poprimejo za sintetizatorje zvoka. A čeprav je poliritmija tista stvar, okoli katere gradijo glasbeni izraz, Aa hkrati posegajo v nianse zvočnih tokov, ki se raztezajo od noiserskih truščev vse do nežno tihega zvočnega prepletanja. 

Ob preletu njihovih preteklih albumov takoj slišimo preskok in razvoj, ki si sledi med njimi. Če je njihov studijski prvenec baziral na bistveno bolj surovem glasbenem izrazu, skozi katerega je sevala agresivna estetika, je drugi album gAme že bolj ujet v indie futuristične zvoke. Ta premica razvoja glasbenega izraza, ki nase kot magnet lepi vedno več zvočenj sintetizatorja, se nadaljuje tudi skozi album VoyAager. Ob tem pa je njihov razvoj deležen eksponentnega napredka, saj so zvoki, ki so se v prejšnjih albumih zgolj nakazovali, sedaj vidni in jasno slišni. Tako slišimo bleščeč, včasih rahlo načičkan sintetizator že takoj v uvodni pesmi Promsac, zvočno okrasje pa še dodatno olepša vokal, ki je popačen skozi efekte.

A razvoj zvoka ni bistveno vplival na samo jedro Aa, saj ta še vedno bazira v ritmiki, ki se zdi preprosta, tribalna in organska. Ta nas ujame že takoj v pesmi Drug Mom, nad katero se slišijo valujoči vokali. Ti so skozi večino albuma popačeni do te mere, da takrat, ko se na albumu pojavijo, ob sporočilni vrednosti nosijo še težo dodatnega zvoka, ki se mnogokrat dopolnjuje z elektro melodijami sintetizatorja. Aa tako postanejo zvočni hibrid, ki je ujet med primitivno ritmiko ter indie futurizmom, pop melodijami in sonično psihedelijo, kot na primer v pesmi Koosh ter GlowWreath. Zaradi njihove vsestranskosti se tako najdejo primerjave z Gang Gang Dance, Danom Deaconom in Black Dice, ob močni bobnarsko ritmični tribalnosti in »naredi sam« pankovski estetiki pa se na obzorju prikažejo še Mi Ami.     

Album VoyAager vsebuje paleto barv zvočnih izsekov, ki v sebi nosijo melodičnost, obenem pa dodajajo poliritmične vzorce in s tem okrepijo tolkalsko hrbtenico zasedbe. Ob tem pa vseprisotni zvoki sintetizatorja nikoli ne prevladujejo nad organskim delom bobnarske zasedbe. Ta dva raznolika pola se mehko prepletata skozi celoten album. Prav tako se pop melodičnost staplja s surovo punkovsko podobo. Album predvsem navdušuje ne zaradi zvočne raznovrstnosti, temveč zaradi nenehnega prepletanja različnih zvočnih tokov. Tako smo obdani z okrašeno pop mehkobo, v naslednjem trenutku se znajdemo v glasni surovosti, nato pa zaplešemo v razgibani klubski ritmiki.