Against All Logic: 2017–2019

Oddaja
21. 2. 2020 - 19.00

Other People, 2020

 

Po nedavnem prelomu desetletja bi se marsikateri elektronski sladokusec ob pogledu v vzvratno popkulturno ogledalo strinjal, da je v vse bolj izmuzljivem polju med mainstream in aktualno pustolovsko elektroniko najglasneje rjovel čilensko-ameriški superproducent Nicolas Jaar. Njegove močno avtorsko zaznamovane produkcije, ki se na frekvenci 89,3 MHz-a zdaj redno pojavljajo že skoraj desetletje, čeravno jih Jaar šteje šele trideset, že od samega začetka premorejo svojevrstno poetiko. Najsi gre za odmevni debi Space Is Only Noise, soundtrack za cinefilsko klasiko The Color Of Pomegranates iz leta 1969, umetniški projekt napol fiktivne mreže spletnih radiev ali skok v floydovsko pesmopisje z bendovskim projektom Darkside, Jaar v svoje izdelke vselej uspešno umešča fragmente poezije, literature, zgodovine, umetnosti in glasbe, ter tako ustvarja narativno orientirano in zvočno žmohtno elektroniko na mejah žanrskega in eksperimentalnega.

We are just waiting for the old folks to die // we are just waiting for the old thoughts to die
 / 14. 10. 2016

Od albuma Sirens iz leta 2016 se je Jaar vsaj na videz umaknil iz soja žarometov za zaveso mainstreama. V tem času je gostoval v amsterdamski umetniški instituciji Het HEM, pisal filmsko glasbo in udejanjal različna sodelovanja. Med drugim se je kot glavni producent podpisal pod album MAGDALENE ustvarjalke FKA Twigs, enega najbolj odmevnih dolgometražcev lanskega leta. Čeravno je torej njegov avtorski output postal bolj sporadičen, je leta 2018 pod imenom Against All Logic presenetil s kompilacijsko zbirko navdahnjenih house produkcij, ki so nastale med letoma 2012 in 2017. V nocojšnji Tolpi bumov pa uhlje obračamo proti novemu poglavju tega njegovega stranskega projekta, sveži zbirki plesiščem namenjenih, filigransko sproduciranih tehnoidno houserskih bombončkov s tipično Jaarovskim žarom.

Izraz zbirka uporabljamo namenoma, saj se Jaar s projektom Against All Logic ob odsotnosti kakršnegakoli spremnega teksta namensko distancira od za aktualno napredno elektroniko vse bolj značilne teoretske kontekstualizacije in vpenjanja v aktualne politične, filozofske, identitetne in druge diskurze. Kompilacijski album 2017–2019 predstavlja nabor klubskih štiklov, ki so bržkone nastajali v prostem času med njegovimi resnejšimi umetniškimi podvigi. V primerjavi z zvočno eleganco in aranžmajsko prefinjenostjo izdaj pod lastnim imenom Against All Logic deluje veliko bolj instinktiven in radoživ, bolj in your face. Toda če se je na predhodni plošči poklonil predvsem svoji vinilni zbirki soula, disca in funka ter ponudil lastno interpretacijo klasičnega, dušo božajočega housa, se z novo izdajo obrača proti še bolj zaprašeni, abrazivni in mehanski lo-fi estetiki, ki jo je svetu po letu 2010 najbolj odmevno servirala newyorška založba L.I.E.S. pod vodstvom Rona Morellija. Že ob prvem posluhu so se tokratnemu recenzentu namreč porodile asociacije na producente, kot so Simoncino, Florian Kupfer in Greg Beato.

Jaar se skratka v smislu estetike ponovno obrača proti trendom, ki so zaznamovali začetek minule dekade in se kasneje izrodili v spletni epidemiji lo-fi housa. Lo-fi estetiko bi lahko na kratko razložili kot popačenje izvornega hi-fi posnetka bodisi kot posledico estetske odločitve, torej namenskega zasičenja zvočnega signala, bodisi kot rezultat tehničnih produkcijskih omejitev. Lahko bi rekli, da se Jaar lo-fi estetike loteva avdiofilsko, v njegovih na prvi posluh enoplastno distorziranih houserskih in tehnoidnih produkcijah se namreč odstira nadvse zanimiva zvočna paleta … Od igre mikrofonije, šumov, pokov, pljuskov in distorzij do nadvse izvirne manipulacije vokalov. V nasprotju z aktualnimi trendi postklubske elektronike in t. i. bubblegum popa, hiperproducirane, detajlne in skompresirane estetike kot rezultata vse boljših produkcijskih pogojev, se Jaar poslužuje zvočnih virov, ki so bližje newyorškemu no wave valu. Slednje nenazadnje afirmira gostujoči vokal ikonične Lydie Lunch v počasnem, a udarnem komadu If You Can't Do It Good, Do It Hard. Vendarle nas Jaar v album uvede z nečim veliko bolj domačim in prepoznavnim, namreč z r&b-jevsko klubsko uverturo, osnovano okoli vokalnega vzorca iz komada Baby Boy v izvedbi Beyoncé in Seana Paula ... Očitno gre za postmoderno mešanje visoke in pop kulture. Omenjena komada pa oba v resnici predstavljata najbolj nekonvencionalne elemente albuma 2017–2019.

Nicolas Jaar s kompilacijo svojih interpretacij klasičnega housa
 / 10. 6. 2018

Z izjemo skladbe If Loving You Is Wrong, ki bi s čudovito obdelanim vokalnim vzorcem soulovskega bisera Lutherja Ingrama iz leta 1972 odlično deloval tudi na predhodniku 2012–2017, komade s kompilacijske plošče 2017–2019 zaznamuje dodelana, toda kovinska in hrapava lo-fi techno estetika, polna mehanskih zvočnih nepravilnosti, ki so predvsem posledice uporabe tradicionalnih ritem mašin in drugih analognih orodij. Od rezkih kick bobnov in metalnih tolkal komada Alarm do metaforičnega kazanja mišic njegove analogne opreme v komadu Deeeeeeefers, s katerim nas prebadajo industrijski zvoki, značilni za kakšne Throbbing Gristle, Jaar navdahnjeno na novo odkriva estetiko rdečih revirjev in v njej ne išče samo fizične silovitosti ali nelagodja, temveč tudi spregledano lepoto – od cingljanja verig, brnenja strojev in žvenketa mehanskih kladiv do zvenov manj tipičnih tovarniških parafernalij. Vse to uporabi v svoj prid predvsem pri programiranju ritmičnih elementov. V komadu With An Addict, navdahnjenem tako z junglom kot footworkom, denimo, udarci snare bobnov zaradi dinamike in različnih zvočnih barv zvenijo kot industrialni tolkalski orkester. V zadnji sekciji albuma Jaar nekoliko podleže svoji pregovorni cinematičnosti in se v komadu Faith in You (forever) prepusti mistični atmosferi svojega prvenca, ki v spomin prikliče Andreja Tarkovskega in mojstrovino Žrtvovanje.

Z drugim poglavjem projekta Against All Logic, ki očitno predstavlja nekakšen ventil za manj usmerjeno, bolj raziskovalno ustvarjanje, Jaar ponovno dokazuje, da se čari sodobne elektronske glasbe skrivajo v detajlih, v (ne)kontroliranih tehničnih napakah, ki mehanskim in kovinskim zvenom klubske elektronike vlijejo element človeške zmotljivosti in minljivosti. In čeprav ne gre za njegov konceptualno najbolj zaokrožen izdelek, nabor devetih novih skladb ponuja nadvse dinamično, narativno bogato in izkustveno intenzivno poslušalsko soočenje za vsakršnega entuziasta na področju sodobne klubske elektronike.

 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.