Total Treble, 2014

Ob novici, da je Against Me!, ena od najbolj prepoznavnih ameriških punk rock zasedb, izdala nov, šesti studijski album, je marsikdo zastrigel z ušesi. Pa ne, da nismo vedeli, da bo bend izdal že dolgo napovedovan album. Samo verjeli nismo, da se bo to zgodilo kmalu. Od izdaje prejšnjega albuma so pretekla štiri leta. Ko pogledamo v začetek tega stoletja, ugotovimo, da na ameriški neodvisni punk rock sceni ni bilo pomembnejšega in prodornejšega benda od Against Me! Podzemna in klubska Amerika je ob prvih manjših izdajah in prvencu "Reinventing Axl Rose" v njih položila vse upe. A bend, naveličan zahrbtništva in privoščljivosti, ki sta bila prisotna tudi v tej sceni, se je iz nje počasi odstranil. Skupini je počasni odhod iz drobovja naredi-sam-punk-rockovske-scene in kooptacijsko objemanje s Sire Records, podružnico megalomanske Warner Music Group, pristrigel digniteto, pa čeprav so ostali tako rekoč klubski bend. Pristrigel pa jim je tudi izvrsten in nezgrešljiv glasbeni izraz, ki je z novejšimi pesmimi postal predvidljiv in dolgočasen. Če so na četrtem albumu "New Wave" še uspeli predstaviti nekaj dobrih komadov, pa bo naslednji, peti, "White Crosses" ostal zapisan kot največji kiks v diskografiji zasedbe. Zdelo se je, da bo bend potonil, tudi zaradi odhoda dveh temeljnih članov skupine, ki sta pomembno vplivala na njen zvok. Against Me! niso imeli sreče niti z zamenjavo teh članov.

In potem je maja leta 2012 odjeknilo. Najprej se je zdelo, da gre zgolj za slabo šalo, pa se je izkazalo, da temu ni tako. Tom Gabel, nezgrešljivi frontmen, nepogrešljiva oderska prezenca, je oznanil, da hoče od zdaj naprej živeti kot ženska ter si nadel ime Laura Jane Grace. V odmevnem intervjuju za Rolling Stone je razkril, da se je vse od otroštva boril s transspolno disforijo in zanikal žensko v svojem nič kaj ženstvenem telesu (ženstvenem po splošno zaukazanih pravilih družbe). Nič ni pomagalo, da je bil od najstniških let član scene, ki naj bi bila strpna ne samo do ljudi drugačne barve kože ali spolne usmerjenosti, ampak tudi do drugačne drugačnosti. Ni verjel, da ga bo radikalnejša punk rock scena sprejela in zaščitila; po njegovem mnenju namreč še vedno ni povsem odpisala mačizma. Prevladujoči družbeni vzorci so vzdržljiva žival. Zato je skušal Gabel svojo tesnobo utopiti v alkoholu in tabletah. Pa ni šlo. Sem in tja je svoje občutke vstavil tudi v besedila pesmi, kar pa so fani razumeli kot še en zanimiv lirični izhod.

Novi album "Transgender Dysphoria Blues" se vrti okoli teh občutkov, ki so s come outom prišli na plano, Laura Jane Grace jih je izlila pred nas. Transseksualno življenje in njegove tegobe prikaže neolepšano, brez drag queen navlake, ampak takšne, kot so. Medtem ko Laura Jane Grace v naslovni pesmi "Transgender Dysphoria Blues" želi, da bi jo videli kot vsako drugo žensko, mimoidoči vidijo zgolj pedra in zadržujejo dih, da se ne bi nalezli kužne bolezni. Grace v pesmi "True Trans Soul Rebel" avtobiograsko izriše transseksualko, ki ugotavlja, da jo široka ramena opominjajo, kako se je narava odločila v njenem primeru. In na podlagi narave tudi družba. Zato vsa naličena in lepo oblečena sedi doma, ampak nima kam iti. Ko v pesmi "Paralytic States" stoji naga pred ogledalom hotelske kopalnice, v svoji disforiji še vedno vidi odsev sina njene matere.

Pesmi na albumu predstavljajo začetek novega življenja in začetek konca dolgega boja za sprejemanje samega sebe in drugačnega življenja, kot ga zahteva okolica. Album je zaradi transseksualnega come outa in besedil, ki se spopadajo z odtujitvijo, strahov in tesnobo, toliko bolj zanimiv in prepričljiv. Za ploščo "Transgender Dysphoria Blues" pa lahko ugotovimo, da so Against Me! z njo naredili korak v pravo smer. Pa s tem ne mislimo, da bi od njih pričakovali, da se vrnejo k zvočni podobi, ki jih je naredila prepoznavne in upoštevanja vredne. Hočemo zgolj dobre pesmi, ki pa jih na novem albumu ne manjka. Prav te, v katerih se pevka in kitaristka Laura Jane Grace spopada z novo spolno identiteto, so najboljše, pa naj bo govora o prej omenjenih "Transgender Dysphoria Blues", "True Trans Soul Rebel" in "Paralytic States" ali pa "FuckMyLife666". Tudi ostale, s kakšno izjemo, kmalu zležejo pod kožo. Bobnarski ritmi že dolgo niso bili tako ubrani, kitare so glasne in ne več očiščene ter stadionske kot na prejšnjem albumu "White Crosses". Vokal Laure Jane Grace pa je skozi neobrušenost znova našel svojo moč. "Transgender Dysphoria Blues" je katarzičen in močan ter skupino Against Me! znova predstavlja kot punk rock bend v pravem pomenu besede. Torej bend, ki še vedno preizprašuje ideologijo zapovedane družbene normalnosti, ki od nas zahteva, da igramo njihovo igro ter se pri tem ne oziramo na svoje potrebe in srečo.