Brutality Garden, 2024

V Tolpi bumov se drugič v dveh letih posvečamo zasedbi Alameda, ki je iz solo projekta in nato dua zrasla v Alamedo 3, Alamedo 4 in Alamedo 5. Gre za varšavski bend, neprestano v razvoju, bend, ki ga je nemogoče žanrsko popredalčkati in ki je na svoji dobro desetletje dolgi poti z vsakim albumom v opus dodal nekaj novega, vselej v novi glasbeni galaksiji oziroma spektru.

Zasedba Alameda je sicer rezultat dolgoletnega glasbenega dela oziroma prijateljstva med nekaterimi akterji poljske alternativne scene. Iz nekdanje krautrockerske, avantgardne, pretežno kitarske zasedbe multiinštrumentalista Jakuba »Kube« Ziołeka je v zadnjih letih v svoji inačici Alameda – brez številke – s petimi člani odločno zakorakala na plesišče. Njihova plošča Spectra Volume 1 iz leta 2022 je bil prvi izlet v vode kudura, plesne elektronike, nadaljevala pa je svojo hektično podobo iz preteklosti, ko je Alameda slovela po neskončnih pletenicah iz melodij raznovrstnih inštrumentov z relativnim poudarkom na kitarah. 

Toda na prvi Spectri kitar ni bilo. Nekdaj zelo kitarski, postpunkovski, izrazito trd bendovski zvok, ki je mestoma zagotovo dosegal nekakšne trenutke ekstaze, transa, se je kot rečeno z leti omehčal in se s ploščo Spectra Volume 1 poslovil od kitar ter prelevil v vse bolj elektronsko pošast. Ta pošast se na novem albumu Spectra Volume 2 nadalje razvije – v sicer nekoliko krotkejšo, toda vseeno razburljivo in zopet zvočno osveženo bitje.

Alamedina doba Spectre se torej nadaljuje v drugem delu. Če je bilo spogledovanje s plesiščem na prvi plati morda še nekoliko nekorajžno, je tokrat povsem brez sramu. Tudi v pripisu k plošči najdemo omembe MDMA-ja, klubov in celo gibanja Second Summer of Love, ki je Britanijo zajel ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja. Vendarle pa zvok zasedbe ne spominja na natripana houseovska poletja. Alameda zvočni zid gradi na močnih perkusijah, na še močnejših bobnih, pod še močnejšim vtisom kudura kot na prejšnji plošči. Toda kuduro, angolski hard ass ritem, ni edini ritmični vpliv, ki ga Alameda črpa z afriškega kontinenta. Bobnar Jacek Buhl in perkusionist Rafał Iwański na celi plošči udrihata sinkopirane ritme, med katerimi najdemo vplive južnoafriškega gqoma, na Afriko se navezujejo in sklicujejo z naslovi komadov v različnih jezikih, toda pravzaprav je Afrika – kako simbolno – samo podlaga za izredno raznovrstnost, ki odseva v slišani muziki. Tako lahko na plošči Spectra Volume 2 najdemo glasbe različnih evropskih in ameriških klubskih muzik, kot je dekonstruirana klubska muzika, ki pa si vse po vrsti delijo nekakšen visokooktanski karakter, visoko energetsko vrednost in nahajpanost. 

Melodika in vokalnost plošče sta vsekakor podrejeni opisani energičnosti, plavata med transoidnimi, IDM-ovskimi, bassovskimi in sintetizatorskimi plavanji in komplementirata nekakšno vročino bobnarske in perkusivne sekcije, v vsej igri pa se v uvodnem komadu po zaslugi gostujočega saksofonista Mareka Pospieszalskega, še enega prvovrstnega poljskega glasbenika zadnjih let, znajde tudi imenitna jazzovska melodika.

Plošča Spectra Volume 2 je vsekakor razburljivo glasbeno izkustvo, ki se nam z vsakim novim posluhom razkrije v novi plesnoelektronski luči. Obenem pa je pravzaprav odprtje novih horizontov za zasedbo, ki je svojo pot začela v povsem kitarskih sferah, se sčasoma omehčala in pozdravila elektronske elemente, sedaj pa z obema nogama koraka, poplesuje in poskakuje v živahnih ritmikah afriškega kontinenta, ki se prelivajo po klubovju vsega sveta.