Efpi Records, 2018

Anton Hunter je mlajši kitarist, komponist in improvizator iz Manchestra. Naslov albuma, ki ga podpisuje in ga obravnavamo nocoj, je Article XI, po enajstem členu Evropske konvencije človekovih pravic. Ta veli, da imajo posamezniki pravico do svobodnega združevanja v razne skupine, tudi v sindikate, z namenom zaščite lastnih interesov. Kaj s sklicem na konvencijo pravzaprav sporoča, ni povsem razjasnjeno. Ali gre za afirmacijo ideje človekovih pravic, za iskanje špranje v njej, skozi katero zevajo delavske pravice, ki jih človekove včasih tlačijo ali za kaj tretjega, ne vemo. Nastopa pa na albumu enajst muzičistov, nekakšen sindikat: Hunter jih je prosil, naj se s svojimi prispevki odzovejo na unikatne melodije, ki jim jih je poslal. Vsi posnetki so bili pripravljeni v živo.

To se plošči zelo pozna. Slišati je surovo prostorskost, določeno razporejenost banda in težko opredeljivo energijo, ki jo prinese živo sodelovanje, kljub temu, da produkcija izključi znake zunanjega, nestudijskega dogajanja. Ob doprinosu enajstih muzičistov - nekakšnih malih komponistov - se sedem posnetkov razveja v precej različne poti, ki pa imajo nekatere skupne značilnosti. Predvsem prepoznaven zvok Hunterjeve kitare ter silovito prisotnost pihal in trobil, s katerimi prispevajo na saksofonih Sam Andreae, Simon Prince in Mette Rasmussen ter trobentača Seth Bennett in Richard Foote. Mala rdeča nitka bi lahko bila način, kako se saksofoni in trobente združujejo v nekakšne skoraj koračniške melodije, ki se včasih ponavljajo in vlečejo več minut. Tako se zazdi, da gre za mešanico dromljanja in protestniškega shoda, za slavljenje nečesa mogočnega in počasi jenjanje tega s pridihom nostalgije. Ta pihala in trobila se nato nadrobijo ter uberejo vsako svojo improvizacijsko pot. Predstavljamo pa si lahko, da tolikšno število glasbil tudi v impro smislu predstavlja določeno posebnost, čeravno sam album ni zastavljen sveže in najsodobneje. Njegova moč ni v tem, da bi stregel imperativu novega, temveč v nečem, kar sugerira sam naslov plošče, v sodelovanju muzičistov.

Kot smo že omenili, se posnetki med seboj precej razlikujejo. Nekateri spominjajo na bolj klasične jazzovske kompozicije s prvinami improvizacije, takšen je denimo uvodni Retaken. Skladbe so distinktivne, vendar same po sebi niso enolične. Tako nas omenjena uvodna, dolga več kot 11 minut, s skrbno gradnjo pripelje od začetnih harmonij pihalske in trobilske suverenosti do razbitja na inštrumentalne sestavljanke. Kakšno raznolikost prinaša album, izpričuje tudi I Dream I Spat Out a Bee, ki jo srečamo približno na sredini. Ves čas živahno, gibajočo se sliko v nekem trenutku pretresejo rockovski rifi, kar se na platki nato ponovi še enkrat. Žanrski prehod je suveren in ne bi sramotil niti kakšnih CP Unit. Sledi C# Makes the World a Better Place, dromljajoča devet in pol minut trajajoča medidativna zvočna pot z rahlimi, obvladanimi vzgibi v različne odcepitve, ki svojo napetost drži do konca.

Kakšna je tukaj pravzaprav vloga Hunterjeve kitare? Vstopa precej previdno, obarvana s preprostim, a toplim efektom, na prvi pogled bolj kot spremljava. Na spletu je mogoče najti precej radikalnejše kitaristove improvizacije. Na platki kitara zveni precej konvencionalno, vendar je takšna bolj, ko jo skušamo izolirati od preostanka zvokov. Ko jo umestimo vanje, opazimo, da je konvencionalen pristop tu na nek način tudi precej igriv. Ko se denimo znajde med divjim tokom pihal, jo lahko vidimo kot nekakšno umetnico na trapezu, ki ohranja elegantno držo v težavnih razmerah. Obenem pa druge zvoke spodbuja, jim daje tempo in jih v njihovi raztresenosti žene k uigravanju. Spominja na položaj klasične petice oziroma zadnjega veznega igralca ali igralke v nogometu: igralca, igralke, ki opravlja na prvi pogled dolgočasno delo, ki pa je ob podrobnejšem, analitičnem opazovanju moštvene taktike polno fines in artističnih prvin.

Pisec tokratne Tolpe je album sporadično, v valovih poslušal zadnja polna dva meseca. In podobno kot se to dogaja ob drugih inovativnih jazzovskih godbah, ki vsebujejo impro elemente, ga kljub obsežnem poslušanju ni uspel do konca zapopasti. Kar po definiciji dotičnih godb pravzaprav pomeni, da izpolnjujejo svoje umetniške zastavke. Gre za še eno delo, ki se ne boji harmoničnih rešitev in domislic, ne da bi pri tem muziko popeljali v konvencionalnost. Še več, harmonija in konvencija tu nastopata v igri premagovanja konvencije, v igri, ki se pravzaprav ne konča, ki se vzpostavlja vedno znova. Zato so tovrstni albumi, podobno kot nedavno potolpan plošček Marie Faust, včasih morda celo bolj zahtevni za poslušanje kot čista improvizacija.