Western Vinyl, 2017

Na spletnih straneh založbe in Bandcampa so ploščo Blast Off Through the Wicker predstavili kot prvenec Arta Feynmana, toda novinarji so hitro ugotovili, da gre v resnici za nov psevdonim singer/songwriterja Luka Templa, ki ima za sabo že devet albumov, pol od teh s svojim projektom Here We Go Magic. O tem ali se je Temple za nov psevdonim morda odločil zaradi slabšega odziva na njegove zadnje albume ali preprosto zaradi stilskega preobrata oziroma nadgradnje, ne bomo ugibali. Čeprav se izrazno in songwritersko opre na glasbo, ki jo je objavljal pod svojim imenom in kot Here We Go Magic, se zdi odločitev za nov psevdonim upravičena. Nove pogruntavščine oziroma predvsem žanrsko širjenje je namreč botrovalo temu, da se Blast Off Through the Wicker sliši kot Templova nova glasbena epizoda, ki stoji sama zase. Album je posnel v idiličnem ruralnem okolju severne Kalifornije, rezultat pa je očarljiva, na prvi posluh poletno lahkotna glasba, ki pod površjem skriva zanimivo, dobro premišljeno in dodelano glasbeno avanturo.

Temple je svojo prvo ploščo objavil leta 2004, z njo pa se je znašel nekje na obronkih takrat zelo odmevnega pojava severnoameriških neofolkerjev New Weird America. V naslednjih letih sta ga nato začela zanimati indie rock in pop, posnel je nekaj kritiško pohvaljenih albumov in si med privrženci pridelal skoraj kulten status. No, nekaj širšo publiko je prepričal šele leta 2009, ko je pod novim imenom Here We Go Magic posnel istoimensko, bolj popovsko ploščo. Potem ko je za turnejo sestavil bend in z njim leto pozneje posnel nov album, ki so ga mnogi trendovski mediji umestili med najzanimivejša nova odkritja, se je celo zdelo, da bi zasedbo lahko ponovila uspeh kakšnih Animal Collective. Toda izkazalo se je, da več od posameznega hitiča med privrženci indieja niso zmogli. Morda so bile za to krive nekoliko preveč ekscentrične Templove domislice, morda to, da so prepogosto objavljali nove albume, kar je za sabo potegnilo idejno ponavljanje, morda kaj tretjega. Še dlje od širšega občinstva je bil Temple s solističnimi albumi, zato je odločitev, da se je novo ploščo odločil objaviti pod novim imenom, na nek način logična. No, na tem mestu je treba dodati, da z njo verjetno ne cilja na (pop) množice, mu bo pa bržkone prinesla kakšnega novega poslušalca. Upravičeno.

Čeprav je album posnel brez tehnik zankanja, vzorčenja in ritem mašin, ki jih je pogosto uporabljal v preteklosti, bodo Templovi dozdajšnji privrženci hitro ugotovili, da gre za njegovo glasbo. Bodisi zaradi prepoznavnega glasu in oblike pesmi ali pa zaradi značilne senzibilnosti. Je pa po novem še bolj igriv in ekscentričen, kot smo ga bili vajeni. Elementom psihedeličnega rocka in popa je zdaj dodal še nabor ritmov in kitarskih rifov, ki se močno opirajo na estetiko (nigerijskega) highlifa. Glasba je zato dobila eksotičnejšo podobo, kar pa ne pomeni, da se je v njej izgubilo severnoameriško poreklo. Ena prvih asociacij, ki se pojavi ob poslušanju albuma je denimo še en, sicer žanrsko precej drugačen kalifornijski posebnež Ariel Pink. Ne le zaradi igrivosti in navidezne ležernosti. Bolj je očitno to, da znata iz obstoječih žanrskih pravil oba mojstrsko izluščiti, po svoje ukrojiti in v izviren, hitro všečen izraz povezati tiste najbolj atraktivne elemente. No, če se pri Pinku pogosto pojavi občutek nostalgije, pa Templova nova plošča kljub temu, da se vsaj delno ozira v preteklost, dobi povsem sodobno, celo trendovsko podobo. Ja, Blast Off Through the Wicker je izvrstna izbira za poletno poslušanje, ki vas bo ob očarljivi glasbi za nameček nagradilo še s kakšnim nepretencioznim življenjskim naukom.