Ninja Tune, 2016

V današnji Tolpi poslušamo album I aka I producenta, ki sliši na ime Ash Koosha. Vsestranski multimedijski umetnik, režiser in multiinstrumentalist je odrasel med Frankfurtom in Iranom, kjer je pod tamkajšnjim represivnim režimom začel svoje glasbeno ustvarjanje. Nekaj časa je igral kitaro v bendu, potem pa začel s študijem klasične kompozicije, vendar se je že takrat večinoma ukvarjal z računalniki in tudi že raziskoval fizikalne plati zvoka.

Direktno nadaljevanje teh njegovih interesov sta lanskoletni album Guud in danes obravnavani I aka I, ki sta v veliki meri del ene in iste zgodbe, ki pa jo slednji popelje še dlje, saj je plošča mišljena kot celostna avdiovizualna oziroma virtualna izkušnja, ki naj bi jo poslušalec konzumiral skupaj z napravo za virtualno resničnost. Zvočni del te izkušnje podobno kot prvi album Asha Kooshe raziskuje nasprotje med klasično kompozicijo in futurističnimi zvoki. I aka I je namreč do velike mere strukturiran po principih klasične kompozicije, vendar pa so namesto klasičnih instrumentov uporabljeni zvoki, ki so računalniško generirani ali pa posneti na terenu in potem modificirani do nerazpoznavnosti oz. zoomirani do točke, ko se ustvari nov zvok. Rezultat so najrazličnejši nenavadni piski, glitchi, do nerazpoznavnosti distorzirani vokali in ostali težko opisljivi in oprijemljivi zvoki.

Futuristična vizija Asha Kooshe je, da bi ti računalniško ustvarjeni zvoki kot komponente dejansko lahko zamenjali klasične instrumente tudi širše, ne samo v njegovi glasbi. Aspekt zvoka, ki ga zanima, je pravzaprav znotraj zvoka - računalnik nam omogoči, da pravzaprav zoomiramo v zvok in tako pridemo do mikrozvokov in mikrotonov. Tako sam zvok pravzaprav tretiramo kot fizičen gradnik, ki se ga da razbijati na manjše delce in potem raztegovati in širiti. S tem pristopom plošča začne o zvoku govoriti bolj filozofsko, saj preizprašuje ustaljene glasbene osnove, denimo ton kot najmanjši gradnik zvoka, instrument kot tisto, kar ga generira, in tako naprej.

V kontekstu manipulacije zvoka, s katero se ukvarja Ash Koosha, so pogosto omenjeni tudi fraktali. Če to vzamemo kot dejansko analogijo zvoku, se lahko vprašamo, ali ne bi to moralo pomeniti tudi, da ko ga približamo oz. zoomiramo, kot to počne producent, zveni pravzaprav isto, kot če ga ne, glede na to, da fraktali izgledajo enaki v različnih merilih. To nas napelje na misel, da so lahko zvoki ustvarjeni s to metodo tudi popolnoma običajnega zvena. Zares tudi vsi zvoki albuma I aka I niso zelo očitno nenavadni ali invazivni, temveč gre kvečjemu za učinkovito kombinacijo bolj ali manj ušesom prijaznih zvočnih prijemov. Ti šele v sinergiji delujejo avantgardno in zagotovo ne ravno dostopno širšim množicam, vendar pa z morda nenadomestljivim mestom v relativnem podtalju elektronske glasbe.