Hyperdub, 2021

V nocojšnji Tolpi bumov žaromet usmerjamo na debitantski album nebinarne ustvarjalke s sicer že bogato in uspešno glasbeno zgodovino, na ploščo im hole britanske elektronske producentke aye, prej poznane kot LOFT. Že v prvem komadu gre po njenem naglasu takoj prepoznati britanski izvor, ki s sodobnimi divergentnimi klubskimi gibanji okoliša nedvomno vpliva na ustvarjalkin zvok, kar še posebej hitro prepoznamo v njenih prejšnjih, klubsko usmerjenih izdajah. Tudi že seznanjenih z ustvarjalkinim delom pa nova plošča ne pusti ravno počivati. Poleg navidezno deliričnega, kiborško zvenečega vokala uvodnega komada poslušalca zlovešče pozdravi piskajoče dromljanje, ki dobro ponazori to, kar sledi.

im hole bi lahko opisali kot konstantno naprezanje uma, ki hlasta po nadzoru v svetu nepredvidljivih človeških odnosov, polnem bitk s telesno predeterminiranostjo. Morda aya v tem pogledu na koncu celotne zgodbe izstopi celo zmagovito, in sicer na edini človeški način, tako, da volan preda norosti. Po pretresljivem začetku blazneče poezije nekje na razpotju teatralne deklamacije in nepričakovanih vzklikov v kombinaciji z dekonstruirano ritmiko in minimalno hreščeče-distorzirano piskajočo teksturo večinoma sledijo mirnejši komadi. V njih prepoznamo priokuse britanskih garažnih žanrov, kot sta hipnotični dub in hardcore, prevladuje pa načelo nonšalantnega poigravanja z arpeggirajočimi sintetičnimi melodijami, ki se slojevito nizajo in ustvarjajo sanjavo-igriv svet v bolj razposajenih komadih, kot je the only solution i have found is to simply jump higher. 

Vsestranskost producentke se pokaže v liričnoperformativnem momentu v still i taste the air, primerno poimenovanem glede na mračnjaško vzdušje, v katerem dramatični poem v pokajočem avtoričinem glasu oklevajoče seva od obupane sprijaznjenosti, najverjetneje podžgane od resničnih težkih življenjskih obdobij. V raznih intervjujih opisuje, kako so nekatera besedila nastala v beležkah na telefonu po maničnih epizodah zaradi razdora večletne zveze in povezanih težav s pijačo. Eksistencialno nelagodje v komadu Emley lights us moor v sodelovanju z ustvarjalcem_ko Iceboy Violet doseže katarzo, točko, v kateri je poslušalec že neobčutljiv na introspekcijske izlete in jih sprejme za svoje. Mimogrede lahko omenimo, da je aya pod nekdanjim psevdonimom LOFT leta 2018 nastopila na festivalu Grounded v klubu Tiffany, Iceboy Violet pa leta 2019 ob isti priložnosti v Pritličju, kar je pravi blagoslov za redkoštevilno, a vendar obstoječo lokalno sceno.

V zadnjih treh komadih albuma naletimo na zvočno bolj raziskovalne zagličane kompozicije, ki navdih med drugim črpajo iz UK grima, techna in ambientale. Plošča pušča vtis, da nikakor ni bila mišljena kot zabavljaški produkt za masovno potrošnjo. Avtorica prav tako mentaliteto zavrača pri ustvarjanju glasbe v zameno za meseno upodobitev grenke, a iskrene miselne slike. 

Občutiti se da čustva, ki jih je aya v glasbo prelila ob opustitvi svoje stare in ob iskanju nove identitete v odgovoru na travmatično preteklost. Ta nova, vedno spreminjajoča se identiteta živi skozi hiperčustven ekstatičen delirij, ki je v racionalni rigidni družbi načeloma zatrt. Velik poudarek je prav na spremembah, ki se v kontekstu trans osebe, kot je avtorica, lahko berejo kot odziv na težnjo po domnevno nezdružljivih binarnih razlikah v ustaljeni družbi, kar zadeva spolno identiteto. Njena glasba se prav zato ne drži pravil, zvoki, ki spominjajo na drgnjenje po teksturah različnih materialov, se neprestano prelivajo eden v drugega, obenem pa besedila presegajo meje prisebne percepcije v poskusu ustvarjanja oprijemljive alternativne identitete.