Bill Callahan: Shepherd in a Sheepskin Vest

Bill Callahan: Shepherd in a Sheepskin Vest

Recenzija izdelka
24. 7. 2019 - 19.00

Drag City, 2019

 

Od zadnje studijske izdaje ameriškega kantavtorja iz Teksasa Billa Callahana, poimenovane Dream River, je minilo šest let, v obdobju katerih se je nabralo izkušenj in skladb za nov, dvojni album Shepherd in a Sheepskin Vest, ki prinaša v primerjavi s preteklimi ploščami osvežitev predvsem po vsebinski plati. Callahan je stari znanec Radia Študent, ki bo prihodnje leto zabeležil svoje trideseto leto glasbenega ustvarjanja. Na začetku devetdesetih let je v grungeovskem naredi sam duhu pod umetniškim imenom Smog izdal prvenec Sewn to the Sky, od leta 2007 pa deluje pod svojim lastnim imenom, pod katerim je z letošnjo ploščo zaokrožil dosedanjo glasbeno in tudi življenjsko pot.

Recenzija novega albuma
 / 24. 9. 2013

Pred dobrim desetletjem se je Bill Callahan podal na turnejo po Združenih državah Amerike, v okviru katere je predstavljal svojo takratno ploščo Apocalypse. Odseke s koncertov in iz življenja na poti je v dokumentarec Apocalypse: A Bill Callahan Tour Film združila režiserka, psihologinja, danes pa tudi terapevtka in Callahanova življenjska sopotnica Hanly Banks. Na aktualnem albumu avtor v tekstih pogosto opeva življenje z njo in njunim štiriletnim sinom Bassom. Plošča Shepherd in a Sheepskin Vest je torej vsebinsko prepredena s slikami iz družinskega življenja, ki rišejo skrb in nasploh spremljanje življenja drugega. Novo prisotnost otroka v življenju 53-letnega glasbenika, ki sicer ni nameraval živeti družinske idile, slišimo tudi v nežnih, skoraj otroških melodijah, ki se pojavijo denimo v skladbah 747 in Watch Me Get Married. Nasproti jim stopajo skladbe o poslavljanju, kakršne so Circles, When We Let Go in Lonesome Valley, ki so vzklile iz avtorjeve izkušnje z nedavno smrtjo matere, vendarle pa iz teh skladb ne veje prav veliko žalosti, prej morda ravno nasprotno - nekakšno milo veselje s ščepcem otožnosti in hvaležnosti.

Bill Callahan je na svojem predhodnem albumu svoje skladbe še močno bogatil z igrivim erotičnim podtonom, na plošči Shepherd in a Sheepskin Vest pa ta vse bolj prehaja v izpovedovanje ljubezni do žene in v domačijsko epiko, ki ju ne zaznamuje več pogosto ostra in ognjevita hudomušnost, tako zelo značilna za pretekle Callahanove tekste. Skladbe so callahanovsko izrazno preproste, v vokalnem smislu z vsako studijsko izdajo trdnejše, besedilno manj neposredne in izrazito manj politično ali uporniško naravnane, a zelo iskrene pripovedi, ki imajo mestoma še vedno moč, da poslušalca tudi zbodejo. V intervjuju za podcast Kreative Kontrol je avtor med drugim namignil, da lahko naslov plošče sicer interpretiramo na različne načine, a kot eno izmed možnih interpretacij nakazal navezavo na trenutno situacijo s predsednikom Združenih držav Amerike.

Z zadnjo studijsko izdajo se je Bill Callahan podal v tipično zveneče countryjevsko pesnjenje, v katero je vnesel nekaj nepričakovanih elementov, predvsem pa se je prepustil življenjskemu toku, ki ga je ponesel predvsem v zaokroženo, trdno, družinsko, morda bolj ziheraško glasbo. Manj posega po glasbenih zvrsteh, ki so nekdaj bogatile njegovo pisanje. S spogledovanjem z neofolkom in lo-fi alternativnim rockom, skozi čas obarvanim s countryjem, ter z uporniškim mahanjem v tekstih in glasbeno interpretacijo le-teh si je pridobil pozornost širše publike, tokrat pa je ustvaril bolj poenoten, mehko zveneč izdelek, ki ga z minimalnimi vnosi ostrine, prepoznavnimi s preteklih albumov, prekineta le skladba ali dve. Pronicanje nekdanjega uporništva se denimo najbolj neposredno kaže v skladbi Released, v kateri je avtor k občasnim eksperimentalnim zvočnim insertom dodal provokativen in angažiran tekst, v katerem, glede na celoto albuma – a ne glede na skladbo samo in Callahanov opus nasploh – presenetljivo poseže tudi po starševsko odsvetovani besedi fuck.

Bill Callahan je za ploščo Shepherd in a Sheepskin Vest sestavil konsistenten in dodelan nabor prijetnih skladb, pretežno kratkih mimobežnic, ki pa vsebuje tudi prehode v nepričakovane melodije ter spremembe ritma in teksta, med katerimi izstopajo že omenjena skladba Released ali pa Angela ter Confederate Jasmine, Call Me Anything in When We Let Go. Prav tako izstopata ena redkejših hudomušno obarvanih skladb na albumu The Ballad of the Hulk in pa zaključna The Beast, ki povzame povedano v predhodnih devetnajstih skladbah in na piedestal postavi za zadnjo studijsko ploščo osrednje pesniško gonilo, ljubezen do bližnjih in do življenja samega. Torej, kot poje Callahan sam, pravo ljubezen.

 

Bill Callahan – Angela
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.