BLONDE REDHEAD: Barragán

Kobalt Music Group, 2014

Pod imenom Barragán je v začetku septembra pri založbi Kobalt Music Group izšel nov album skupine Blonde Redhead. To že vse od leta 1993 prisotno in izjemno aktivno zasedbo v jedru sestavljajo brata dvojčka, bobnar in vokalist Simone, kitarist Amedeo Pace ter vokalistka Kazu Makino. Glede na pomembno vlogo bas kitare v njihovi glasbi je zanimivo to, da tekom svojega delovanja niso našli stalnega basista. Leta 1993 so pričeli z Makijem Takahashijem, po njegovem odhodu pa se je izmenjalo še kar nekaj imen. Gostujoči basisti so bili Toko Yasuda, Vern Rumsey, ki je prav tako znan kot basist zasedbe Unwound, kasneje pa je za njih basiral še Skúli Sverrisson, islandski basist in skladatelj, ki ga povezujemo z velikimi imeni, kot so Laurie Anderson, Ryuichi Sakamoto in David Sylvian.

Tekom svojega ustvarjanja so Blonde Redhead uspeli prežvečiti in izpljuniti nešteto žanrskih oznak ter oblik in ne glede na njihove nojzerske pričetke, jim tudi zdaj - ob bolj shoegaze in sanjavem popu - ne moremo zares odreči avtentičnosti in zvestobe samim sebi. V enaindvajsetih letih se marsikaj spremeni. V devetdesetih letih so se Blonde Redhead izdatno prepletali s t.i. alternativno njujorško sceno - ime so prevzeli po istoimenskem naslovu skladbe no wave banda Arta Lindsaya, DNA, prvi album pa jim je sproduciral nihče drug kot bobnar skupine Sonic Youth, Steve Shelley, katerega pozornost so pritegnili s svojim podtalnim delovanjem. Prav tako vredno je omeniti sodelovanje s kitaristom zasedbe Fugazi, Guyjem Picciottom, v vlogi producenta je namreč sodeloval na albumih Melody of Certain Damaged Lemons in Misery Is a Butterfly. 

Med omenjenima albumoma zasedbeBlonde Redhead se je dogodil očiten preskok iz nojzerskih vod proti dreamy art-popu. Po izdaji albuma Melody of Certain Damaged Lemons je Kazu Makino namreč padla s konja in se huje poškodovala. Med okrevanjem po padcu ni počivala in navdahnjena s strani elegantne ritmike premikanja konj je že pisala nove skladbe. Tovrsten pečat je viden predvsem na albumu Misery Is a Butterfly in je prisoten na vseh kasnejših albumih, tudi na zadnjem, Barragán.

Tega otvori istoimenska instrumentalna in nežna skladba Barragán, ko obenem napove v kakšni maniri se bo album razvijal naprej. Vokal Kazu Makino se hipnotično preliva skozi kitarske rife ter ob spremljavi teremina in ponekod cimbal nežno flirta s poslušalčevimi ušesi. Tudi bas linije so izredne - preproste, a hkrati zelo slišne. Komad Cat On Tin Roof je dober primer sodelovanja vokala z bas kitaro, ki morda celo nekoliko spominja na zasedbo The xx.

Zasanjano, nežno in lepo so pridevniki, ki najbolje opisujejo muziko albuma Barragán. Sama baročnost, ki se nam vrže pod noge s pesmijo The One I Love, je sicer morda že nekoliko pretirana, vendar je tako dobro premišljena, da nas po nekaj predvajanjih povsem omreži. Vseeno pa že naslednji komad, No More Honey, preskoči proti shoegazovskim koreninam in nas po receptu My Bloody Valentine kar dobro zavrti okoli mezinca.

Čeprav na prvi posluh album morda ne deluje povsem enovito in tematsko zaokroženo, se po nekaj predvajanjih izkaže, da je na njem več, kot se kaže na prvi pogled. Kljub rahlim stilskim spremembam pri posamičnih komadih, ostajata instrumentalni del in vokal v sorodnem razmerju, poleg tega vsebinski del prav skozi celoten album vztraja pri isti romantični naivnosti. Tok albuma sicer nekoliko zmotita skladbi Mind To Be Had in Defeatist Anthem (Harry & I), ki izstopata predvsem s svojo dolžino in po nekoliko eksperimentalnejših instrumentalnih vpadih.

Z manjšimi odkloni levo ali desno ostaja album Barragán kot pravi 'bojevnik' – to je namreč tudi pomen tega španskega izraza - ostaja zvest svoji polni in hkrati nežno zasanjani baročni formi. Blonde Redhead so tako s svojim devetim studijskim albumom povsem zadovoljili pričakovanja.