Jagjaguwar, 2016

Pred skoraj desetletjem se je Bon Iver pojavil od nikoder in navdušil s samozaloženo ploščo For Emma, Forever Ago. Zgodba o nastanku teh tenkočutnih folk žalostink je zdaj že skoraj legendarna. Justin se je razšel tako s takratnim dekletom kot z bendom, bolehal je za pljučnico, mononukleozo in posledično za vnetjem jeter, nakar se je odmaknil od sveta. Zaprl se je v očetovo lovsko kočo sredi gozda in katarzično prelil trpeče stanje svojega duha v skladne in emocij polne skladbe, iz pretežno kantavtorskega zvena pa je v uho bodel predvsem izrazit falzet. Tako se je Justina Vernona oprijel sloves bradatega možakarja, ki se z akustično kitaro potika po gozdu in ob tabornem ognju osamljen čuteče sklada.

Z leta 2011 izdano drugo ploščo se te podobe ni ravno otresel. Še več – po osvojitvi grammyja za najboljšega novega izvajalca leta 2012 je bradatega barda kar precej ljudi ugledalo prvič, na Twitterju pa je zabrenčal hešteg “kdo je Bon Iver”. Z albumom, naslovljenim preposto Bon Iver, Bon Iver, je svoj zvok nadgradil in ga obogatil z bendom ter pihali, komadi pa so postali še za spoznanje spevnejši, zloženi tako, da bi se skoraj hipoma usedli v uho. Potrdil je tudi svojo naklonjenost uporabi auto-tune efekta na vokalu, zaradi česar ga je za svojega najljubšega še živečega izvajalca oklical Kanye West, ki mu je Justin za komad Lost in the World tudi posodil dobršen del svoje skladbe Woods s kratkometražnega albuma Blood Banks.

Ne preseneča, da smo na novo ploščo Bon Iver čakali kar 5 let, saj Vernon bojda nikdar ni načrtoval oziroma želel slave in prepoznavnosti. Soj žarometov je bil neizprosen, med drugim si ga je v oddaji Saturday Night Live posrečeno privoščil tudi Justin Timberlake, Vernon je kasneje zapadel v depresijo, boril pa se je tudi z napadi panike in tesnobe. Iz stiske je vzšla želja po uničenju starega, po dekonstrukciji že slišanega ter vzpostavitvi nečesa bolj vedrega, bombastičnega in vznemirljivega. Vernon se tako na septembra izdanem albumu 22, A Million, založenem pri Jagjaguwar, predstavlja z radikalnejšim in raziskujočim izrazom, v katerem se prostodušno išče in izgublja.

Uvodoma nas z verzom “it might be over soon” pozdravi močno efektiran vokal in pod njim pulzirajoč zvočni signal. Kmalu zatem se pridruži še nezgrešljivi Vernon, ki zveni vabljivo, a hkrati bolj tuje, kot poprej. Njegov vokal še nikdar ni bil tako zapacan in ovit v filtre, mestoma celo do neprepoznavnosti in iritantnosti. Med snemanjem albuma je z zvočnim inženirjem Chrisom Messino razvil nov instrument Messina, s katerim bo lahko tudi v živo enostavno manipuliral s svojim glasom, kar znova priča o Vernonovi predanosti ob iskanju nove identitete za nadimek Bon Iver.

Tudi sicer je album 22, A Million poln nepričakovanih obratov in presenečenj. Čeprav se zdi, da se pred nami ves čas odvija boj med organskim in digitalnim, neživečim, se je doslej vodilna akustika umaknila slikovitemu zvočnemu kolažu elektronike in semplov, preskakujočim perkusijam ter navidezno naključnim nojz okraskom. Gozdni piš so zamenjale vibracije mesta, soj lune in tabornega ognja pa barvite utripajoče luči. Vernon se v zlepljenki zvokov mestoma utaplja, a obenem zveni bolj samozavestno in odločno, pri čemer je namesto zanj tipične melahnolije v glasu slišati več optimizma. Besedila so impresionistična, njihov zven pa je pomembnejši od pomena samega oziroma so v službi dopolnjevanja glasbe. Ne uidejo niti izmišljenke, kakršna je recimo “fuckified” v skladbi 1 0 d E A T h b R E a s T.

Komadi se v velikem loku ogibajo klasični formi in težijo k nelinenarnosti, na trenutke skorajda izginejo, razpadejo, ter v drugi obliki znova vzniknejo. Razen nekaterih bolj zapomnljivih trenutkov, kot na primer skladb 33 'GOD' ter 666 ʇ, pa se zdi, da album po začetnih poslušanjih dokaj hitro potone v pozabo. Splošni vtis se z večkratnim poslušanjem izboljša, toda ostaja vprašanje, ali je album 22, A Million zares vreden tolikšne investicije. Gre za ambiciozno ploščo, ki tokrat povečini črpa iz metafizičnih vprašanj obstoja in minljivosti, numerologije, runskih simbolov in mitologije, o čemer priča nenavadno poimenovanje skladb ter obsežni in kriptični artwork. Gradiva za brskanje je torej precej, spet pa potrebujete le čas in voljo. Dolgometražec 22, A Million tako v več pomenih odzvanja drugače od prvih plošč. Če smo tam sledili popolnemu razgaljenju, se Bon Iver tokrat oddaljuje, bliža, črta nove smernice, bezlja. Do kod? Bržčas mu še ni jasno, toda saj veste, “it might be over soon.”