International Anthem, 2017

Tokrat se v Tolpi bumov ukvarjamo z novo ploščo precej svežega mednarodnega kolektiva, ki pa je tako fizično kot tudi po določeni poti historične tradicije lociran v ameriškem Chicagu. Zasedbo Bottle Tree sestavljajo trije zanimivi igralci – prvi na seznamu je Ben Lamar Gay, skladatelj, trobentač in elektrofonik, nato mu sledi bližnji kreativni kolega A. M. Frison aka Coultrain – akademik, tolkalec in elektrofonik. Obema pa se v bendu pridružuje še italijanski bobnar Tommaso Moretti, ki zelo melodično poliritmično groove aranžmajsko plastenje prvih dveh naštetih podloži in prizemlji v trd kalup pesmi, ki – kljub zelo mešani žanrski podobi zasedbe in precej raziskovalni pesmopisemski logiki – delujejo presenetljivo stabilno in koherentno tudi skozi celoto albuma.

Frisson in Lamar Gay sta oba rezidenta čikaškega undergrounda z glasbenimi koreninami globoko v jazzu, zahodnoafriških tradicijah in čudaškem funku. To dejstvo se skozi Bottle Tree predstavi v mnogih – predvsem lokalno zaznamovanih – paralelah. Prva je seveda avantjazzovska linija čikaškega AACM-a, torej tradicije tamkajšnje radikalne aktivistične kreativne in tudi improvizirane godbe – z Art Ensemble Of Chicago, Anthonyjem Braxtonom in številnimi drugimi. Druga paralela je vsekakor globoko s popom prežeta soul tradicija detroitske založbe Motown, ki odmeva predvsem skozi vokalne aranžmaje, besedilno zelo zaznamovane z določeno spontanostjo toka zavesti, vsakdanjo resnostjo, če hočete, ali neposrednostjo. Vsekakor pa ne gre spregledati tudi vplivov raznolikih ameriških neodvisnih, DIY, rockerskih ter punk pa recimo tudi rock-in-opposition ali no-wave scen, ki po eni strani zvenijo skozi njihov na mestih tudi oster punkoidni raztreščeni funk, po drugi strani pa je ta vpliv čutiti iz dovolj očitnega underground etosa, ki jih precej intuitivno razloči od vsake institucionalne linije infrastrukture v ZDA.

Četrta in peta paralela pa sta tu morda manj očitni. Bottle Tree vsekakor naslavljajo aktualni Chicago … Chicago, ki se sooča z akutnimi težavami hude revščine, finančnega opustošenja mesta in, najpomembneje – nasilja znotraj praktično getoiziranih območij – predvsem črnih skupnosti. Nadalje pa naslednja paralela, na katero namiguje tudi samo ime zasedbe – ni toliko botanična, kot je duhovna, seveda predvsem v liniji misticizma religioznih praks, ki na plošči Bottle Tree pogosto prebija tudi skozi ohlapne okvire besedil: Alah, Amun Ra, Hoodoo in tako naprej ...

Glasbeni rezultat je pač izjemno intrigantna medžanrska mutacija, inštrumentalno zvita, sodobna in kompleksna, vokalno pa neverjetno, že presežno sladka in skoraj lahkomiselna. Morda je ravno to kaplja čez rob, ki obremeni ploščo Bottle Tree v smislu, da kot album v celoti hitro postane precej odvečno poslušanje, ki žal ne deluje na zares dolgi rok. Vsekakor pa je v tej glasbi veliko več volje za komunikacijo, kot se po hitrem poslušanju zdi, in to bi lahko bil tudi njen največji potencial … Vzpostaviti stik s posameznikom, radoveden stik, na področjih, ki niso zgolj margine, in torej znotraj teh horizontov rahlo sukati nekatere navade in intuicije ravno skozi te poteze, skozi navade in intuicije torej, ki jih implicira vsako življenje z glasbo.