Procrastinate! Music Traitors, 2017

Ob večernem teku skozi ljubljanske Žale, znotraj katerih se svetloba žarečih svetil odbija ob sivine nagrobnikov, se vsaka oblika kipa padlega angela še kako igra z našim vidnim vtisom. Ta oblika seveda ni jasna, temveč nas možgani zavajajo na način, ko nekaj, kar je bilo še pred par urami v naših glavah zaznamovano predvsem s simbolno lepoto, sedaj v mraku deluje precej hladno, žalostno ali celo srhljivo. Takšno dojemanje vpliva na naša krhka človeška občutja in morebitna dodana doza temne melanholične glasbe tu seveda prav nič ne pomaga. Vseeno pa se ob teku sprostimo in opazimo, kako se nočno okolje Žal ob skoraj nasilnem nastopu takšne glasbene spremljave v slušalkah zlije v pravzaprav prijetno melanholijo. Na seznamu predvajanja je svoj čas dočakal novi dolgometražec Science Fiction zasedbe Brand New ...

Za boljše razumevanje te nove znanstvene fantastike se bomo morali obrniti h kratki zgodovini newyorške zasedbe Brand New. Skupina je v svoji dolgoletni karieri uspešno postavila svoje angelske kipe, ki z mogočnimi kamnitimi krili senčijo planjave alternativnega rocka. S pop punkovskim Deja Etendu je skupina pokazala svoj odrasel glas znotraj žanra, ki ga veliko ljudi še vedno smatra za melodramatsko otročjega. Dolgometražec The Devil and God are Raging Inside Me je takšno strategijo le stopnjeval, spevne pop punkovske melodije je nadgradil s temnejšim zvenom, novo kompleksnostjo besedil in atmosfero, ki ni lebdela le v občutku zrelosti, temveč je na trentuke delovala celo čustveno izčrpljujoče. Iz melanholične frustracije alternativnega rocka je četverica svojo strast nato preusmerila v izraz jeze. Z albumom Daisy so Brand New svojo frustracijo ovili v dobro mero eksperimentiranja, s katerim se je zvok albuma nenadzorovano odbijal po nelogičnih strukturah in nejasnostih zvena plošče. Nato pa nič več ... Svoj zadnji predhodni kip so torej postavili pred osmimi pomladmi, letos pa se je njihova znanstvena fantastika dvignila v obliki še enega angela. A ta svojo pravo podobo razkriva le ob nočnem času.

Ob prvem poslušanju nove plošče se upravičeno vprašamo, ali res potrebujemo še en album, poln oh-noben-me-ne-razume besedil in nostalgične kvazi post-grunge estetike. A kmalu postane jasno tudi, da dojemanje takšnega albuma seveda ni tako enostavno. Science Fiction je hladen, žalosten in na trenutke celo srhljiv. Melodrama frustracij najstništva, kakršne smo morda vajeni iz preteklega kataloga Brand New, je tukaj pozabljena oziroma preoblikovana v resen ton manično depresivne motnje in ostalih posledic razbitij človeške psihe. Otvoritveni majavi akordi, ki jih slišimo s skladbo Lit Me Up, nas močneje spomnijo na atmosfero dark ambienta kot na spevni alternativni rock. Tu ob disonančnih tonih odmeva posnetek pogovora psihoterapevta in žrtve duševne motnje, šele kasneje slišimo apatičen in hladen glas emocionalnega pevca Jesseja Laceyja. Njegov vokal še vedno zveni strasten, vendar je tu na edinstven način ujet v občutje končnega vzklika: ne zmorem več! Kritiki že pogrešajo Laceyjevo posebno strast, ki naj bi preočitno umanjkala v skladbah, kot sta denimo nafuzzana No Control ali Waste. A čez čas se zavemo, da njegov ton medle apatije le prispeva k avtentičnosti negativnih čustev. In teh je veliko.

Ob žvižganju za Brand New klasično spevnih melodij, med spuščanjem globlje v brezno melanholično depraste teme, opazimo, da je vrv, po kateri se spuščamo, pravzaprav rdeča nit albuma. V fokusu je razlomljena človeška psiha. Kratki posnetki terapevtskih seans vseskozi prebadajo z občtutki nelagodja, a omenjena osrednja tema se še najbolje izrazi v spevno-razbijaški Can't Get It Out ali magnum opusu Same Logic / Teeth. Slednjo bi lahko primerjali z ambiciozno in dramaturško izpiljeno Limousine, ki krasi sredico kultnega albuma The Devil and God are Raging Inside Me. Vendar se tu dramaturški lok ne odvije z dolgim krešendom, temveč meandrira po ozvočju celotne diskografije Brand New. V tej elliot-smithovski skladbi najdemo primesi pop punk spevnosti z Deja Etendu, temačne podtone z The Devil and God are Raging Inside Me in eksperimente z albuma Daisy. Tematska linija se nadaljuje tudi z Batter up ali še nežnejšo Could Never Be Heaven, v kateri melanholični vokali plavajo po nekakšni mešanici duhovnega vzpona in nihilističnega padca.

Takšna tragedija nasprotij pravzaprav celoto albuma drži trdno v simbolnem primežu depresije. Takšne, ki ji na žalost le stežka uidemo. Jesse Lacey svoje vzklike polni z bibličnimi metaforami, katerih vtisi sestavljajo edinstven preplet ekspresivnih zgodb osebnih odnosov in izkustev. Vendar klic višji sili seveda nikoli ni uslišan, zadnjo besedo nosi le zlomljen um, ki ne kaže možnosti utišanega usmiljenja. Sprijena bolezen ne ukrade le volje do življenja, iskanja pomena ali ljubezni do drugih, temveč lahko s svojo šapo zatre tudi globoko voljo kreativnosti. Science Fiction tako ni le kip angela, odet v temo, temveč gre za pravi nagrobnik, na katerem letnica 2018 sugerira konec sage zasedbe Brand New. Konec, ki nas ob zaključni Batter Up pusti zlomljene, apatične in željne istega vzklika: ne zmorem več! A ta simbolni vzklik  po urejenih potkah ljubljanskih Žal odmeva le nekaj trenutkov. Monotona rekreacija nočnega teka nas nato vrne v življenje stran od paranoje zlomljenega uma, v katerem si nadvse želimo, da koncept plošče Science Fiction ne bi bil nič drugega kot le znanstvena fantastika realnega življenja.