BRGS & UMDHLEBI: Red Moon

BRGS & UMDHLEBI: Red Moon

Oddaja
Rdeči mesec
19. 11. 2016 - 19.00

Zvočni prepihi/Štrigon records, 2016

 

Prah. Pesek. Puščava. Veter premetava redko rastlinje in skozi debele večne oblake se stežka prebijajo sončni žarki. V daljavi je videti silhueto nekoč velikega mesta, ki pa je danes le še sinonim za nostalgične spomine na nekdanjo civilizacijo. Človek je človeku volk in depresija ter brezciljnost vejeta po širni pustinji bolj bridko kot veter okoli napol porušenih nebotičnikov. Zgolj obstajati in živeti je bolečina. Edina stalnica in ščepec miru je luna, kateri se vsako noč oblaki misteriozno umaknejo, da bi ta lahko prekrila zemljo s svojim škrlatnim sijem.

To je svet, v katerem obstaja Red Moon, najnovejša izdaja dveh domačih težkokategornikov Luke Bevka in Jake Bergerja. Umdhlebi in Brgs sta združila moči in ustvarila slavospev improviziranemu noisu, dronu in doom metalu. Dvojna kaseta, ki jo v fizični obliki lahko naročite preko Štrigon records, pod-veje založbe PandaBanda, v omejeni, ročno oštevilčeni nakladi 30 kosov, predstavi tako solistične kose kot sodelovanja obeh glavnih akterjev. Prva kaseta, naslovljena Full Moon, je sodelovanje. Brgs je poprijel za preparirane bobne ter lok in činelo, Umdhlebi pa je v ušesa zarezal s kitaro, sinti in vokali. Druga kaseta – Crescent Moon oz. polmesec – je zbirka solo izdelkov, kjer se je Bevku pridružil še Tine Kaluža na bobnih.

Ko se enkrat - po nasvetu avtorja - poslušanja plošče lotimo najprej z drugo kaseto, nas tu Brgs z naslovno kompozicijo Red Moon brez oklevanja postavi na svoje mesto. Znajdemo se sredi že opisane post-apokaliptične pokrajine, repetitivni vzorci bridkega loka, ki praska po čineli, omniprezentno cingljanje v višjih registrih in srhljivo zakrinkani basi ob aktivnem poslušanju dvigujejo dlake na vratu in povzročajo občutke blodenja po opustošeni zemlji, na kateri je še edini ostali smisel resignirano upanje na boljši jutri. Skoraj 40-minutni solo nas popelje od ostrega jutra preko neprijetnega dneva do nevihtne noči, ko se zdi, da poslušamo pihanje orkanskih vetrov, ki se z vso svojo močjo upirajo v bunker, ki smo ga prepotenega obraza postavili, kakor smo vedeli in znali. Nevihta naposled le pojenja, vendar za dežjem tokrat ne posije sonce, le vrnejo se temačne in težke misli, ki so jih vmes preglasili basi nevihte. 

Umdhlebi se po Brgsovem solu s svojimi kosi, preprosto naslovljenimi kar I, II in III, izkaže za bolj izkušenega plenilca temačnih planjav. Namesto zasanjanega blodenja in depresivne brezciljnosti nas postavi v čevlje človeka, ki ve, kaj hoče od puščave. I sovpada z jutrom, v katerega nas zbudi agresiven alarm, in prva polovica kompozicije dviguje napetost za osrednjo paniko, ki proti koncu izzveni v repetitivno štancanje vsakodnevne tlake. Zmes drona iz sintov ter kitare vseskozi drži napetost, zaključni "štanc", ki zveni kot feedback analognega delaya, pa doda dobrodošlo ritmično noto, obenem pa nakaže smer za kompoziciji II in III.

Tedaj se Bevku pridruži Tine Kaluža in skupaj ploščo Red Moon potegneta v drugačno smer. Opravita namreč s samoprevpraševanjem ali melanholično depresijo in pač naredita žur. Blackmetalsko žaganje in blastanje agresivno dvigneta tempo in znajdemo se na puščavskem koncertu. Dejstvo, da sta bili II in III posneti neposredno na star kasetni snemalnik, pripomore k izkušnji, saj je zvok poln kasetne saturacije, ko basi bobnijo, kitara občasno kar nekako izgine v ozadje, bobni pa so skoraj vulgarno dvodimenzionalni in plastični, še posebej snare. Tako se znajdemo na puščavskem žur-koncertu, kot v Kaliforniji konec 80-ih, ko so se formirali stonerji Kyuss in podobni, le da tu nimamo opravka z deziluzionirano ameriško mladežjo, temveč z jeznimi metalci, ki jim gre na kurac, da smo zajebali svet in civilizacijo.

Prva stran plošče po že slišani drugi strani zdaj izpade kot logična kombinacija že slišanega, lahko bi rekli hitri kurz življenja v neprijazni puščavi. Prisotnost zlohotnih mutantov nam z zombijevskim renčanjem predstavi Bevk, medtem ko Brgs z ostrimi činelami ohranja neprijazno atmosfero. Vendar pa na koncu vseeno uspeta iz zvočno temačnega sveta izvleči žarek upanja. Zombijevsko renčanje namreč zlagoma preide v doomovski scream in growl, bobni padejo v močan half-beat in kitara si privošči razvlečene, mastne power akorde. Druga polovica kompozicije »Rdeči mesec« in pa kar cela kompozicija Krvavi mesec sta tako preprosto rečeno post-apokaliptična multi-kulti žurka, kjer ni pomembna narava tvoje mutacije, temveč zgolj to, da lahko v ritmu snara migaš z glavo.

V luči tega plošča Red Moon vestno in kvalitetno sledi smernicam, ki jih je zastavil Bevk. Na svojem bandcampu namreč o projektu Umdhlebi pove, da je zvočno utelešenje sovraštva do civilizacije in naše kulture. Časti industrijski kolaps in konec civiliziranega človeka ter podpira nasilje proti vsakršni obliki avtoritete. Poslušanje plošče po tem, ko smo se že oborožili s tem znanjem, dobi še dodatno globino in Red Moon prične izgledati kot premišljen Gesamtkunstwerk. Saj, kakor napiše Umdhlebi: "Noise is protest, not art!"

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.