BUÑUEL: THE EASY WAY OUT

BUÑUEL: THE EASY WAY OUT

Recenzija izdelka
14. 8. 2018 - 19:00

La Tempesta International, 2018

 

Današnji osrednji recenzentski termin prvič pripada zasedbi Buñuel, italijansko-ameriški navezi razuzdane, tesnobne in robate godbe, ki se po prvencu A Resting Place For Strangers vrača z drugim, malenkostno lažje prehodnim dolgometražcem The Easy Way Out. Buñuel sestavljajo prekaljeni borci italijanskega podtalja, ki skupaj z markantnim borcem v pravem pomenu besede – Eugenom S. Robinsonom iz zasedbe Oxbow – poosebljajo nepredvideno grobost in razcepljenost v jezna obraza noise rocka in post-hardcora. Poleg Robinsona bend gradita še basist Pierpaolo Capovilla in bobnar Francesco »Franz« Valente, ki prihajata iz vrst altrokerjev Il Teatro Degli Orrori in noiserokerjev One Dimensional Man, to ognjevito trojico pa dodatno podžiga še vsestranski kitarist in zvočni manipulator Xabier Iriondo, sicer bolj znan kot strunar pri Afterhours. Ime, ki si ga je bend izbral, seveda leti na mehiškega mojstra režije Luisa Buñuela, svojeglavega surrealističnega filmarja, ki je med drugim zakrivil tudi legendarni kratki film Andaluzijski pes, skupaj z Dalijem. In prav elementi absurda, nelogičnosti, presenečenja, tesnobnosti, mnogoterih asociacij in duševnih naglosti surrealizma se pojavljajo tudi v danes obravnavani glasbi.

The Easy Way Out je založila zanimiva italijanska neodvisna založba La Tempesta, ki izdaja zares široko paleto pretežno italijanskih podtalnih muzik, hkrati pa se v različici La Tempesta Dub znajde tudi v globinah dubovskih odvodov. Album, ki je glede na debi krajši, mogoče celo mirnejši, zato pa ostrejši, bolj razvejan in v smislu napadalnosti skrajno nevrotičen, sestavlja enajst komadov. Ti se v scenosledu eden za drugim spreminjajo kot popačeno in ukrivljeno ogledalo. Od uvodno morečega Boys To Men, ki še najbolj spominja na zadnje stvaritve Oxbow, mimo raztreščeno preklanega The Hammer / The Coffin, v katerem se pereči dialog zaletava neposredno konfliktno – z glavo skozi zid, čemur v opoziciji sledi tudi gromki trušč vsepovsod iz okolice, pa do čvrstega in srboritega vpleta Dial Tone. Prav tako kot na prvencu tudi na novem albumu dvakrat v goste pristopi Kasia Meow, Eugenova partnerka, vokalistka pri zanimivi poljsko-ameriški zasedbi Maneki Nekro, včasih pa je pela tudi pri poljskih Terrible Disease, sodelovala z Oxbow Orchestra, Philippom Petitom, Jamiejem Stewartom iz Xiu Xiu in še marsikom drugim. Prav komad The Roll, na katerem gostuje, ožigosa album še z druge plati, ko Eugenovim vokalnim brcam kontrira s parajočo zajedljivostjo, ki jo nadgrajuje v ženstveni preobleki še v najkrajši pesmi na albumu, Shot. Razdrobljenost vokalov nasploh je ena tistih komponent, ki v drugačni luči rahljajo vsako vnovično poslušanje te plošče...izpad histerije v The Sanction, samodestruktivni naval v Happy Hour ali pa waitsovsko pijansko modrovanje v komadu Augur.

Eugenova raztrgana morala pa je tako kot pri Oxbow, Buñuel in pri vseh neštetih sodelovanjih neverjetno divergentna v svoji netilni vlogi. Tokrat se vokalni naboj premetava med direndajem vseh treh italijanskih kameradov, ki svojo kaotičnost dosegajo ravno tako razbrzdano in razdražljivo kot Robinson. The Easy Way Out je groba in nepopustljiva podoba noiserokovske in posthardkorovske raznovrstnosti v produkcijsko burni, vnetljivi in brezkompromisni preži iz oči v oči.  

Leto izdaje: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Zelo dobro.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness