Dead Oceans, 2013

Califone, čikaška tvorba glasbenikov, ki se suka okoli osrednjega glasbenika Tima Rutillija, je v glasbo preteklih albumov tkala zaprašeno folk zapuščino, americano ter eksperimentalno zvočnost. Tako smo lahko v njihovi glasbi slišali bluesovsko izrazje, ki se je spretno križalo z abstraktno in ohlapno definirano formo. Pred tem je bil Tim Rutilli dejaven že v bendu Red Red Meat, po razpadu skupine pa se je začel ukvarjati z zasedbo Califone, ki je bila na začetku njegova solo točka. A kmalu so se mu pridružili drugi člani, med drugimi tudi nekateri pajdaši iz Red Red Meat. A za razliko od prvotnega benda so se glasbeniki v sestavi Califone posvečali tudi bistveno lahkotnejšemu zvoku. Hrupnost in agresija sta odšli in njuni mesti je zasedla abstraktna elektronska zvočnost, pomešana z bluesovsko folk formo.

Ta moment širšega polja zvoka, ki nadgrajuje ustaljeno formo blues folka, je bil pri Califone vseprisoten. Lahko je bil namreč v vidnem ospredju pesmi, ali pa je vztrajno tkal medsebojne niti v njenem ozadju. V tem pogledu se album Stitches razlikuje od smernic, ki smo jih vajeni pri Califone. A Skin of Bullfight Dust, pesem, ki jo slišimo na novi plošči, ponudi tempo ritem mašine in škripajočo hrupnost v ozadju, a po drugi strani so pesmi Movie Music Kills a Kiss, We Are Payphone ter Moses skoraj brez elektronskega zvočnega okrasja. Namesto tega so slišati kot kitarske akustične folk pesmi osamljenih krajev arizonske puščave. Pri tem omenimo, da album Stitches ni bil posnet v vetrovnem Chicagu, ampak na ameriškem jugu v Teksasu, Arizoni in Kaliforniji. Ob tem se je Tim Rutilli podal na osebno popotovanje in kot rezultat se album sliši umirjeno, včasih samotno, brez naglih vzponov in preobratov. Prevladujoča akustičnost in folk izraznost na plošči Stitches nista osamljeni, še vedno slišimo nekaj elektronskih nadgradenj, ki se kot tanka plast zvočne kulise večinoma razkrivajo v ozadju pesmi. Ta ne tvori osrednjega toka pesmi, ampak v tihem toku, včasih na skoraj intuitivnem nivoju, soustvarja zvočnost plošče. Pri tem nikoli ne posega v samo osrčje pesmi, zaradi česar je album slišati predvsem skozi zvok kitar in mehkih folk melodij.

Rezultat tega je uravnotežen album, katerega pesmi so slišati preprosto, hkrati pa se v njih nahaja globlja zvočnost. Čeprav je Stitches slišati sproščeno, je zaigran natančno in s premišljeno težo tonov, ki oblikujejo krhke pesmi. Znotraj njih slišimo tako nežne melodije kot rokerske nastavke, na primer pri pesmi Frosted Tips. A kot protiutež se album v pesmi Turtle Eggs / An Optimist posveti bolj abstraktnemu zvoku.

Morda smo na začetku omenili, da se tokratni album razlikuje od preteklih del, ki smo jih vajeni od Califone, predvsem zaradi manj očitne abstraktne eksperimentalne zvočnosti, a še vedno je Stitches album, ki je prepoznaven po zvoku, ki ga nosijo Califone. Tokrat so za odtenek bolj v ozadje postavili eksperimentalni zvok, saj se v ospredju nahaja nežnost melodij. Rezultat tega je skupek  pesmi, ki so skozi premišljene tone postavljene v formo, ki v prepletu združuje raznolike zvočne svetove. Na površju albuma Stitches plavajo nežne in krhke pesmi, ki po vnovičnem poslušanju razkrivajo prefinjen preplet različnih zvočnosti.