Matador, 2020

Car Seat Headrest je bend, ki je iz bandcampovske, garažne hiperprodukcijske mašine prerasel v prepoznavno ime lo-fi indie scene. S ploščo Teens of Denial iz leta 2016 je utrdil svojo pozicijo na globalni glasbeni sceni. Od takrat je sledila še posodobljena studijska preobleka starega materiala na plošči Twin Fantasy, letos pa se zasedba vrača v prenovljeni, odrasli formi z izdajo Making a Door Less Open, kateri se posvečamo v tokratni Tolpi bumov. 

V obdobju pred novo izdajo sta sicer gonilna sila Car Seat Headrest Will Toledo in bobnar Andrew Katz ustanovila tangenten projekt 1 Trait Danger. Ta jima je odpiral prostor za izrazito humorističen in pustolovski pogled nazaj, prek rame v njuno najstniško preteklost, pa tudi v njuno zvezdniško sedanjost. Oba albuma projekta je močno zaznamovala mešanica eklektičnih EDM-ovskih podlag, rockovskih elementov in zabavnih rap vložkov v liniji samoironije, ki deluje zabavno in hkrati reflektira vsakdan.

Vrnitev polne zasedbe Car Seat Headrest nastopi nekje med vplivom (stranskega) projekta 1 Trait Danger in vzdržljivostjo karakterja glavne zasedbe. Uvodna Weightlifters postopoma gradi polno glasbeno podobo benda, sam prvi zvok na plošči pa ne zveni več iz ust, kitar ali bobnov, temveč prvi nastopi digitalni pisk. No, sicer pa - glede na naslov skladbe - se fantje na srečo niso začeli ukvarjati z dvigovanjem uteži, pač pa tu prevprašujejo tipičen nasvet klasičnega boomerja. Morda bodo vse tvoje eksistencialne krize izginile, če boš samo več telovadil?

V nadaljevanju se na plošči prikaže veliko nepričakovanih zavojev, celo prestopanj med različnimi vplivi. Takšne dihotomije so najbolj očitne denimo v primeru dveh variacij pesmi Deadlines. Prva, podnaslovljena Hostile, zveni kot nekaj s starejših albumov - preizprašuje stiske s časom, svoje misli pa glas vodi nad pridušenim lo-fi ozadjem. Druga variacija Thoughtful zveni izključno z elektronskimi beati in Willov značilni izpovedni vokal se začne izgubljati v elektronski podlagi. Takšni dve variaciji jasno nakažeta nedokončanost ali vsaj neodločnost bendove nove muzike.

Album sicer doživi tudi zmagoslavne trenutke simbioze med novo elektronsko produkcijo in zasedbino preteklo žanrsko identiteto. Spevne vokalne melodije, indierockovske podlage ter elektronsko generiran sintetičen ritem se brezhibno spojijo v skladbah Can’t Cool Me Down, Martin, Life Worth Missing in There Must Be More Than Blood. Vsi našteti komadi se ukvarjajo s tesnobo obstoja v tem svetu, nesojenimi ljubeznimi in vsakdanjo žalostjo. V teh pesmih lepo zažari bendova vrlina strnjenega, a čustveno nabitega glasbenega, pesemskega pripovedništva, v uniji glasbenih aranžmajev in izpovednih besedil pa smo priča nečemu, kar spominja na presek med garažnim rockom in sodobnim popom.

A na plošči se znajdejo tudi precej ponesrečeni poskusi, v katerih se tako očitno izgubi krhko ravnovesje. Kratkega intermezza What’s with You Lately denimo ne zaznamujejo kake posebne novosti v bendovem izrazu, pa tudi ne grobost garažnih elementov z njegovih preteklih plošč, temveč se popolnoma prepusti osladni akustični patetiki, ki ni ne pretirano prepričljiva, ne ganljiva. V pesmi Hollywood se Car Seat Headrest zatečejo nazaj k ekstremnemu garažnemu rocku, ki tudi v njihovi izvedbi zveni zastarelo, obenem pa ponovno izrečejo kritiko na izkoriščevalsko glasbeno industrijo v ZDA. V tem je morda na trenutke očitna bendova izguba stika s poslušalstvom, ki je vajeno glasbe o vsakdanu izgubljenega milenijca. Ne želimo si še enega klišejskega renta čez tegobe slave in nič novega ni v tem, da nas Hollywood sili na bruhanje. Seveda slišimo tudi zametke sarkazma, a humor ni tako jasen in neposreden kot v omenjenem projektu 1 Trait Danger. Ker skoraj razbijeta enotnost plošče, se tudi resno vprašamo, ali nista skadbi Hollywood ter What’s with You Lately popolnoma odveč.

Making a Door Less Open jasno demonstrira zasedbino izgubljenost med identitetama majhnega garažnega benda ter prepoznavnega imena velike indie scene. Hkrati se pred nami s to ploščo odvija tudi odraščanje iz kontemplacij preteklih najstiških let v preizpraševanja poznih dvajsetih. Nova bendova plošča si želi resne obravnave, a ravno ta želja zavira samokritičen, humoren pristop. Če so Car Seat Headrest v preteklosti pospremili naš prehod iz najstniških let tja nekam naprej, potem nova plošča zrcali izgubljenost, ki tam čaka. Ne premore jasne zgodbe ali rdeče niti, vendar je res tudi, da večino sprememb v življenju mladih danes na podoben način zaznamujeta določena nezveznost in nelinearnost. Izgubljeni smo nekje med preteklostjo in prihodnostjo.