Constellation, 2018

New York, ena izmed prestolnic sveta, ki je povila in na noge postavila mnoge glasbene žanre in stile ter se kot taka uveljavila kot eno izmed glavnih središč tako popularne kot alternativne glasbe. New York, mesto jazza, rocka in bluesa, klasične in art glasbe, rojstni kraj no wavea in Carle Bozulich, ki se giba med prav vsem naštetim.

Tokrat se bomo torej v Tolpi bumov posvetili Carli Bozulich in njeni novi izdaji Quieter. Kaj lahko sploh še povemo novega o delu avtorice, ki je tako visoko profilirana kot Bozulich? Zgodbo. Zgodbo dela.

Carla Bozulich, je na sceni, tako glasbeni kot umetniški, prisotna že od daljnega leta 1982, ko je začela, sicer pod drugimi imeni, izdajati prve skladbe. Danes jo najbolje poznamo kot eksperimentalno zvočno umetnico z bogato zgodovino različnih sodelovanj z glasbeniki, kot so Marc Ribot, Shahzad Ismaily, Ava Mendoza, Lydia Lunch, Thurston Moore in drugi. Njen najnovejši album Quieter prav tako ni nič drugega kakor ravno to, s čimer jo tako radi osmišljamo oziroma kar ji pripisujemo. Je izdelek, ki v celoto povezuje nabirko singlov, posnetih s pisano druščino priznanih glasbenikov. Gre za nabor sedmih skladb, prav vsaka pa predstavlja skupno delo Bozulicheve in sodelujočih umetnikov, ki so John Eichenseer, Andrea Belfi, The Night Porter Band, Freddy Ruppert, Francesco Guerri, Marc Ribot in Sarah Lipstate. Nobena izmed skladb ni posebej sveža, koncept albuma se namreč skriva v nekoliko tišjem. Dela, ki so vpeta v to ploščo so produkt starejših sodelovanj, so singli, za katere se do sedaj ni našlo prostora za vznikniti v svet. Zakaj zdaj?

Carla Bozulich je ena tistih, ki se lahko ponaša s tem, da preživi od svojega umetniškega udejstvovanja. To pa ima svoje pozitivne in negativne učinke, med turnejo leta 2014, ko je promovirala svoj predzadnji album Boy, je denimo povsem oglušela na eno uho. To ji je seveda predstavilo velik problem; Carla je namreč znana po svoji zgodovini precej glasnih muzik, glasni seti so bili srčika tega, kar je počela, kar naenkrat pa je vse postalo drugače, tišje. To je zgodba o rojstvu albuma Quieter. Ni nujno tako tragična, kot zveni na prvi posluh, kljub težavi s sluhom, je namreč Carli uspelo ustvariti nekaj produktivnega. Gre za album, ki predstavi njeno tišjo dimenzijo, ne nujno zgolj kot nekaj, kar sledi iz nesreče, pač pa kot nekaj, kar je tako ali tako tudi del nje, a se zaradi takšnih in drugačnih okoliščin nikoli ni uspelo prebiti tja ven, do scene, če želite. Quieter je nabor skladb, ki so oživele, dolgo preden se je Carla soočila s problemom sluha, a vendar zanje v zunanjem svetu še ni bilo primernega prostora in časa, okoliščin. Kar želimo s tem sporočiti, je dejstvo, da je glasba že sama po sebi okej, a brez primernega konteksta in predvsem koncepta, tudi tako nima zares smisla. Lahko drkamo na dovršenost tehničnega dela, kolikor želimo, a dokler ta ni primerno umeščena v lasten čas, prostor oziroma koncept, potem to vse skupaj ni nič.

Življenje piše svoje zgodbe in Carlino je poskrbelo, da skladbe z albuma Quieter ne bodo ostale neslišane. Nekoliko mirnejši komadi, oviti v precej bolj melanholične glasbene kulise, ki pa se hkrati dobro predstavijo v vlogi uspavank, odlično zajamejo Quieter kot enovito celoto. Skladbe Let It Roll, Glass House in End of the World so verjetno tiste, ki se nam bodo zlahka zaciklale v podzavestnem toku miselnega popevanja. S svojo hkratno lahkotnostjo, delno otožnostjo in očarljivo zamaknjenostjo popolnega prepletanja Carlinega nizkega vokala in igrivih elementov vključene zasanjene elektronike oziroma mestoma izpostavljene melodike kitare ter ritmov tolkal.

Carla Bozulich je vnovič postregla z zanimivim albumom, ki je močan tako izvedbeno kot konceptualno. Muzika in zgodba, s katero se znotraj duha časa kapitalizma lahko poistovetimo prav vsi, ko se vsi kdaj znajdemo odtujeni, zunaj, na dežju preobremenjenosti. Hvala Carla za Quieter, vedno je čas tudi za tišje.