Ideal Recordings, 2018

Ker je Carlos Giffoni svojo novo ploščo objavil skoraj istočasno kot Daniel Lopatin alias Oneohtrix Point Never, bi tako malo tračarsko lahko zapisali, da je učenec prekosil svojega mentorja. Lopatin je s svojo ploščo napolnil praktično vse relevantne glasbene medije in razprodal najeminentnejša prizorišča, na drugi strani pa so Giffonijevo ploščo opazili praktično le tisti najbolj specializirani spletni portali. Kar ob dejstvu, da Lopatin ni sklepal kakšnih kompromisov in da se je do neke mere izognil ugajanju na prvo žogo, nedvomno nosi nekaj teže. Ampak glasbeno ustvarjanje, vsaj táko, kakršnega se lotevata nekdanja sodelavca, pač ni tekmovanje. Ponuja pa sočasen izid njunih plošč lep vpogled v to, v kako različni smeri sta šli njuni karieri. Lopatin s svojimi velikopoteznimi koncepti, videospoti, večmedijskimi predstavami in nagradami ne skriva ambicioznosti. Na drugi strani pa Giffoni ostaja zvestejši izrazu, ki ga je gojil že pred desetimi leti, ko se je njegova pot prekrižala z Lopatinovo, in se raje kot s (samo)promocijo ukvarja le s svojo glasbo. V tem je denimo precej bolj podoben nekdanjemu sodelavcu Jimu O'Rourku.

Ampak vrnimo se h Giffoniju in Lopatinu, ki je venezuelskega kreativca, ki si je v začetku prejšnjega desetletja sredino somišljenikov našel na newyorški noise sceni, spoznal pred desetimi leti, torej dolgo po tistem, ko je začel ustvarjati svojo glasbo. Zato Giffoni v resnici ni bil njegov mentor. Je pa imel izvrsten posluh za zanimive ustvarjalce. Lopatinu je denimo pomagal izoblikovati ploščo Russian Mind, s katero je ta prvič resneje opozoril nase, potem ko jo je Giffoni objavil pri svoji cenjeni založbi No Fun Productions. Ne dolgo zatem sta oddelala tudi skupno turnejo, posnetke njunih live actov iz leta 2008 pa smo slišali tudi na skupni plošči Synth Night iz leta 2009. Tej plošči so poznavalci newyorške avant hrupne sintovske scene takrat pripisali skoraj revolucionaren potencial, kar se zdaj, v retrospektivi, zdi napihnjeno, je bila pa nedvomno znanilka takratnega zanimivega dogajanja. Ob posnetkih Giffonija in Lopatina sta na njej prostor denimo našla še posnetka live actov Taylorja Richardsona in Keitha Fullertona Whitmana, ki sta nastala na istem dogodku v brooklynski galeriji Glasslands.

No, poti vseh štirih so šle kmalu po tem dogodku v precej različne smeri. Lopatin je postajal vse ambicioznejši, po drugi strani pa sta Fullerton Whitman in Giffoni, ki sta imela sicer nedvomno zelo primerljiv potencial, ostala zvesta hrupnemu podtalju. Bolj kot na ustvarjalca z ambicijami po prodoru na širšo sceno sta spominjala na geekovska zaljubljenca v (modularne) sinte, katerih potencial sta raziskovala s skoraj znastveno obsedenostjo. Zdi se, da sta se širši prepoznavnosti skoraj načrtno izogibala. V primeru Giffonija je bilo to jasno tudi ob vodenju odmevnega festivala No Fun, ki je z veliko hitrostjo rasel iz leta v leto, dokler ni leta 2010 postal tako velik, da se je Giffoni odločil za premor. Menda zato ker se mu je upirala logika poslovnega modela in ker ni hotel, da stvar preraste v nov Sónar. Sam je svoji zadnji (mali) plošči objavil v letu 2012 – mimogrede, na eni od njih je na klavir in sint zaigrala Laurel Halo -, potem pa o njem vse do izida letošnje plošče nismo več slišali.

Tudi ob izidu plošče pravzaprav nismo izvedeli veliko. Menda si je nov dom našel v Los Angelesu, delal v industriji video iger, lansko poletje pa je ponovno začel s šraufanjem po svoji analogni opremi in sintih. Iz več deset ur posnetega materiala je zdaj izrezal devet skladb in jih zložil v svoj četrti solistični dolgometražec, ki ga je opremil s konceptualno zgodbo. Šlo naj bi za soundtrack za izmišljen film o mladi ženski Vain s skrivnostnimi psihokinetičnimi sposobnostmi, ki izgubljeno tava po kalifornjiskih puščavah in plažah ter išče odgovore o svoji skrivnostni preteklosti. V to, kaj koncept doda plošči, se na tem mestu ne bomo spuščali. Giffonijev izraz je bil vsaj delno tudi že v preteklosti zaznamovan s cinematično senzibilnostjo. Zdi se, da je zgodba predvsem neka rdeča nit, s katero skuša Giffoni izrazno precej različne skladbe povezati v zaokroženo obliko. Ja, v devetih skladbah, ki so nastale brez računalniških efektov in nasnemavanj, slišimo kopico stilov, ki se jih je avtor tako ali drugače dotaknil že na svojih prejšnjih ploščah. Tukaj je zgoščeno ambientalno zvočno teksturiranje. Pa izklesani techno ritmi po vzoru tistih, ki jih je objavljal pod psevdonimom No Fun Acid, s to razliko, da so tukaj nameščeni v bolj avantovsko elektronsko obliko. V repetitivnih sekvencah veliko pozornosti posveti zvočnemu harmoniziranju. Najbolj presenetljive pa so verjetno skladbe s poudarjeno melodičnostjo, ki denimo spomnijo tudi na zgodnejši Lopatinov izraz.

Vain torej ne prinaša nič takega, česar ne bi našli bodisi v Giffonijevem preteklem katalogu ali na ploščah drugih sint mojstrov, ki jih je objavljal pri svoji založbi. Gre prej za nekakšno nepretenciozno kontinuiteto tega, kar je počel že na začetku tega desetletja. Morda nekoliko bolj prefinjeno, kar pa verjetno ne bo dovolj za to, da bi po vzoru Lopatina lahko nagovoril širšo publiko. No, sodeč po zadržanem piarju cenjene švedske založbe Ideal Recordings, pri kateri so mu ploščo objavili, Giffoniju ta robnost očitno povsem ustreza. Hkrati pa ni dvoma o tem, da bodo ploščo dobro sprejeli njegovi dozdajšnji feni in morda tudi kakšen nov avanthrupni zanesenjak.