Editions Mego, 2019

Če ste soboto preživeli aktivno in se ravno pripravljate na ležeren zaključek sončnega dneva, obenem pa niste goreči nasprotniki elektronskih muzik, bo nocojšnja Tolpa bumov kot nalašč za vas. Pozornost namreč tokrat usmerjamo v Berlin, kjer deluje italijanska oziroma milanska producentka Caterina Barbieri, ki je po kritiško dobro sprejetem dvojnem EP-ju Patterns of consciousness iz leta 2017 nedavno izdala nov skupek glasbe, tokrat naslovljen Ecstatic Computation.

Caterina Barbieri, znana tudi pod psevdonimom Morbida oziroma kot del dvojca Punctum, na valovih Radia Študent ni novinka. V preteklosti se je s svojimi kompozicijami pojavila v izbranih glasbenih opremah, obiskovalci lanske Sajete pa so lahko v živo doživeli njen nastop z modularnimi sintetizatorji. Slednji so v središču njenega ustvarjanja že od leta 2013, ko se je prvič srečala z modularnim sistemom Buchla 200, z njimi pa se glasbe loteva izrazito minimalistično; po lastnih besedah naj bi šlo predvsem za raziskovanje repeticije in njenih psihofizičnih učinkov. Že omenjeni dvojni LP Patterns of consciousness je bil v takšni luči kritiško dobro sprejet, z Ecstatic Computation pa Barbieri zgodbo le še nadaljuje.

Ploščo otvori skladba Fantas, več kot desetminutna ambientalna kompozicija, ki morda še najbolje poosebi vse tisto, za kar gre Barbieri pri njeni glasbi. Po njenih besedah je namreč močan vpliv na njeno glasbeno misel imela nekakšna angelsko-zlobna napetost oziroma soobstoj ekstaze in melanholije, kar se ob umestitvi v žurersko razgibano mesto Berlin sliši povsem razumljivo in logično; takšno čustveno dihotomijo si zlahka predstavljamo v kontekstu postamfetaminskega afterja, ko se v ekstazo po dobrem žuru počasi, a vztrajno prikrade čustvena izpraznjenost. Vendar pa v glasbenem in zvočnem smislu delo Caterine Barbieri nikakor ni izpraznjeno. Neumorna repeticija, nalik minimalističnim klasikom, kakršen je Steve Reich, ki ga sicer navaja kot enega glavnih vplivov, dejansko ne izpade le kot marketinška floskula, temveč ob poslušanju plošče dejansko lahko zapademo v neke vrste trans, v katerem se ob bogatih poliritmijah potek časa zazdi nelinearen, ukrivljen, spremenjen. Ko k temu pridamo še bogato paleto številnih zvokov, ki jih izvablja iz svojih modularcev in ki segajo vse od kratkih 8-bitnih piskov, ki spomnijo na staroste videoiger, do dolgih reverbiranih dronov, pa ta trans ne deluje več zgolj pomirjujoče, temveč postane tudi izrazito perceptivno zanimiv. V minimalnih melodijah tako zaslišimo subtilne dramske loke, ki pričajo o tem, da nam Barbieri servira skrbno nadzorovane preplete zvokov, ki v nas sprožajo premišljene asociacije in se spretno poigravajo z različnimi kulturnimi referencami, medtem ko s poliritmičnim transom vzbujajo prav specifična občutja.

Ob omembi asociativnih aspektov njene glasbe je tako na mestu, da omenimo, da se v intervjujih Caterina Barbieri večkrat obregne ob kulturne konotacije in implikacije zvokov oziroma glasbe. Med drugim namreč navaja, da ji je modularna sinteza zvoka blizu tudi zato, ker je identifikacija zvočnega vira zamegljena; ali zaradi same spektralne kompleksnosti ali tudi zato, ker tako sintetiziranih zvokov sicer v naravi ne moremo slišati. Zaradi takšne odtujitve zvoka od njegovega izvora je poslušalec prisiljen v aktivnejše poslušanje, v razgaljenje zvoka samega na sebi, v preučevanje intrinzičnih lastnosti zvoka kot fizičnega objekta, bolj kot v preučevanje z zvokom povezanih zunanjih, družbeno pogojenih aspektov. Po lastnih besedah ceni glasbo, ki jo aktivira še kako drugače kot le v vlogi kulturnega subjekta, torej glasbo, ki jo prisili, da za seboj pusti svojo subjektivnost in tako sama postane objekt, zlit z zvokom, ki ga obdaja. S tem Caterina Barbieri, četudi tega nikjer ne eksplicira, deluje na področju akuzmatike in se tako postavi ob bok starostam, kot so Pierre Henry, Eliane Radigue in drugi. Le da to počne v letu gospodovem 2019 v Berlinu in da zato njeni komadi delujejo kot nenehen buildup znotraj minimal techno štiklca, klubski 4x4 pa nikoli ne nastopi.