Metal Blade, 2019

»We deserve everything that's coming

We took this world to our graves«

Jasno kot beli dan je, da smo zajebali in najebali. Kletvici morda nista na mestu, a ni lahko niti ni treba skušati militi dejstva, da je podnebje na globalni ravni pobezljalo, da smo priče temperaturnim ekstremom in ekstremnim vremenskim dogodkom, da vsak dan izgine niti ne vemo koliko rastlinskih in živalskih vrst ter da bo to botrovalo bodočim še večjim družbenim, političnim in ekonomskim problemom, ki bodo, po naši presoji, precej verjetno narasli v neke vrste apokaliptični klimaks. Da bi doumeli, ne potrebujemo Grete, ne potrebujemo globalnih klimatskih srečanj ali poročil znanstvenikov – dovolj je, da pogledamo okoli sebe. In si ob tem zarolamo novo plato ameriških death metal manijakov Cattle Decapitation, plato Death Atlas, ki je pri založbi Metal Blade izšla konec novembra.

Ameriški kvintet, ki ga tvorijo vokalist Travis Ryan, bobnar David McGraw, basist Olivier Pinard, ki ga poznate iz benda Cryptopsy, ter kitarista Josh Elmore in Belisario Dimuzio, je torej izdal soundtrack za podnebno apokalipso, kakršnega na sceni ekstremnega metala še nismo slišali. Res so se teme globalnega kolapsa lotili že mnogi, a zdi se, da je kvintet v fokusu tokratne Tolpi bumov prvi resnično zadel žebljico na glavico. Album Death Atlas je glasbeno in tematsko nadaljevanje bendovih predhodnih albumov Monolith of Inhumanity ter The Anthropocene Extinction, s katerimi so Cattle Decapitation izrazili skrb za prihodnost in prezir do Človeštva kot vira vsega slabega. Bend, ki so ga vsaj do izida albuma The Harvest Floor iz leta 2009 označevali kot veggie gore, vedno so bili namreč v medijih izpostavljeni kot vegani, ki človeštvu ne privoščijo nič lepega, je zdaj postal totalen eco warrior clan. Njegovi zadnji trije albumi govorijo o propadu sveta, propadu okolja, propadu človeka in o tem, kako se lahko tolažimo zgolj z dejstvom, da smo znotraj vesoljne sheme reči zgolj minljiv drobec prahu. Plošča Death Atlas pa tako na glasbeni kot na besedilni ravni deklarira, da si zaslužimo vse, kar nam gre, sami smo namreč svet spustili s sabo v svoj grob.

Plošče Death Atlas ni najlažje poslušati, v primeru Cattle Decapitation gre namreč vedno za pravi tornado glasbenih informacij. Večplastni kitarski vložki, ki pogosto pobezljajo, močna prezenca kot britev ostre bas kitare, bobni, ki zvenijo, kot bi nanje igral stroj, vse skupaj okronano z vokalom, ki zveni kot jedrska eksplozija, pomešana s kriki tisočerih nedolžnih žrtev – to je tisto, s čimer se mora spoprijeti vsak poslušalec zasedbe, ako hoče album doživeti v vsej njegovi popolnosti. A vsaj v primeru albuma Death Atlas to ni več tak problem, v zadnjem desetletju so namreč Cattle Decapitation tisto, kar je bil prej kaos, zamenjali z nekim svojevrstnim … hm, morda ni najboljša beseda, pa vseeno … torej, smislom. Ali vsaj z redom. Pesmi krasijo precej jasne strukture, znotraj katerih kraljujejo tako ušesom vse bolj prijazne kitarske melodije ter prijetnejši in jasnejši rifi, medtem ko paleta vokalnega izraza, s katerim nas obstreljuje Travis Ryan, še vedno zveni enako zlovešče in še vedno izraža spekter temačnih, težkih emocij, ki pa se obenem vselej znajde na predvidljivih mestih, zato s časom efekt teh krikov kratko malo zvodeni. Če bi recimo novo ploščo primerjali z deset let starejšo The Harvest Floor ali z danes dvajsetletnim bendovim prvencem Homovore, bi bilo takoj jasno, kaj je na dlani.

Ploščo Death Atlas sestavlja štirinjst pesmi, med katerimi se znajde tudi nekaj povezovalnih vložkov, v katerih slišimo jasna sporočila – prihodnost je črna in mrtva. Da bi ploščo popolnoma doživeli, jo je treba poslušati, če se le da, v enem kosu, brez prekinitev. V ušesih vam bodo najbolj odmevale kitarske melodije kitaristov Josha Elmora in Belisara Dimuzia, ki črpajo tako iz melodičnega metala denimo Carcass ali At The Gates kot iz black metala, ko na trenutke spomnijo na kake Immortal ali Mayhem. Seveda ni moč spregledati niti očitne zapuščine ubijalskih rifov tipa Suffocation, Napalm Death, Broken Hope in Bolt Thrower. Kljub temu, da je basovske dolžnosti prevzel Olivier Pinard, ki vsaj v Cryptopsy deluje, kot bi death metal skušal igrati Flea iz Red Hot Chilli Peppers, je v Cattle Decapitation bas omejen oziroma pogosto reduciran zgolj na podlago. Iskreno, zdi se, kot bi basovske linije na plati lahko igral prav vsakdo, ki zna drgniti death metalske štiri strune. Glede bobnov nimamo nobenih očitkov in prav tako v tem smislu na plošči ni nobenih presenečenj – David McGraw je stroj v človeškem telesu in kar počne v bendu že od leta 2008, ko se je pridružil zasedbi, je neverjetno. Res pa je, da takšnega kaosa in nepredvidljivosti, s katerima je obogatil albuma The Harvest Floor in Monolith Of Inhumanity, tukaj ne boste našli. Še vedno seveda bobnarske poteze na plošči niso poceni ali nezahtevne, vsekakor pa niso več tako posebne, kot so bile kdaj prej. Stvar, ki pa gotovo preseneti, so vokalne linije Travisa Ryana, ki jim zlahka posvetimo tudi poseben odstavek.

Kruljenja je vse manj, čistih vokalov vse več. Seveda to niso clean vokali v stilu Enslaved ali Opeth, je pa jasno, da pevčev maničen krik in vse njegove variacije krasi jasna struktura in točno določene melodije, s tem, da na trenutke Ryan poda tudi kakšen skoraj gotičarski čisti vokal, ki ploščo na trenutke res popestri. Vokali so vrhunski atribut tega albuma. Tudi sam Ryan, ki je z vokalnimi linijami uspel vzbuditi točno tisto, o čemer piše v svojih mračnih, težkih, ciničnih in jeznih besedilih, pravi, da je prvič v karieri benda resnično zadovoljen s svojim vložkom. In res je lahko zadovoljen – vokalno je namreč album, pa četudi ne pretiravamo, popoln. Kriki groze, obupa, žalosti, jeze so izraženi tako pristno in jasno, da vse skupaj deluje že kar grozljivo. Nič nenavadnega ni, da publika na njihovih koncertih pogosto reagira s solznimi očmi, in kot vemo, so solze nekaj, kar je res težko fejkat. Edino moteče dejstvo bi lahko bilo, da so kriki, ki so nekoč veljali za piko na i vokalnega performansa benda Cattle Decapitation, zdaj postali njegov vodilni vokalni izraz in tudi opazka, da so vsekakor predvidljivi oziroma se pojavljajo na res predvidljivih mestih. Verjetno pa gre za posledico tega, da se je bend skozi leta naučil tistega, kar so pop producenti ugotovili že pred desetletji – v kaosu se težje izraziš, kot pa z enostavnnimi in catchy triki. Morda gre omeniti še, da album vokalno lepo dopolnijo še gostje Laure Le Prunenec iz projekta Igorr ter Jon Fishman iz benda Phish.

V vsakem slučaju je plošča Death Atlas precej mračno potovanje, ki vam lahko pošteno razžalosti veseli december.