Clean Feed, 2015

Ameriški kontrabasist in električni basist, ki smo ga pri nas nedavno lahko slišali v bendu Plymouth, je dodobra pretresel jazzovsko sceno leta 2010, ko je s svojim kvintetom Bigmouth objavil album »Deluxe«. Album, katerega koncertno predstavitev smo leto po izidu doživeli na ljubljanskem jazz festivalu, je prejel same hvalospeve ter končal na lestvicah najboljših albumov leta 2010 v kakih dvajsetih vplivnih medijih, od New York Timesa prek Village Vanguarda do JazzTimesa. V začetku leta je »ponovil vajo« oziroma z isto ekipo objavil nov album z naslovom »Epicenter«, s katerim potrjuje skladateljsko veščino v združevanju pop in rock obrazcev, izjemno melodičnih in liričnih, a tudi nagroovanih tem ter bežnih navezav na zgodovino jazza od bopa do spiritualnega in soul jazza.

Lightcapu na albumu znova dela družbo ista imenitna ekipa: na saksofonih sta izjemno usklajena Tony Malaby in Chris Cheek, črne in bele tipke pritiska Craig Taborn, za ritem na opnah in činelah pa skrbi Gerald Cleaver. »Epicenter« prinaša sedem avtorskih Lightcapovih skladb in eno predelavo. Avtorska dela so nastala v sklopu naročila, ki ga je basist prejel od neprofitne organizacije Chamber Music America v okviru njenega programa New Jazz Works. Lightcap se je odločil, da se bo s skladbami poklonil New Yorku. To je tudi tistim, ki niso bili v tej metropoli, jasno iz naslovov komadov, ki so poimenovani po znanih newyorških lokacijah ali ulicah, skladbe pa je avtor povezal v cikel, naslovljen »Lost and Found: New York«.

Ploščo zato lahko poslušamo tudi kot neke vrste uglasbitev, ozvočitev mestnega vrveža največjega ameriškega mesta in jazzovske meke. Posledično se razpoloženja posamičnih skladb spreminjajo od rahlo zaspane in sanjave uvodne skladbe prek živahnejših in zvočno brbotajočih tja do eterično neotipljivih komadov in vse do elegičnega zaključka. Kot skladatelj Lightcap vsakemu članu zasedbe nameni enako pomemben prostor in vlogo v razvijanju skladb. Prvo skladbo denimo uvede Tabornov električni klavir z nekaj ponavljajočimi se toni, ki s svojo vztrajnostjo spomnijo na neusmiljeno budilko. Temu se kaj kmalu z radostnimi melodičnimi linijami pridružita saksofonista ter nazadnje še bobnar in Lightcap. Taborn kasneje v tej skladbi navrže sočen soulovski solo, ko pa se vrne k začetnemu motivu, ima le-ta zdaj vlogo zgoščanja in intenziviranja skladbe.

Podobnih postopkov mrgoli na albumu, saj kaka melodija ali fraza med razvijanjem komada praviloma pridobi novo vlogo. Lightcap se tako izkaže za mojstra raznolikega sopostavljanja glasbenih tem, finega niansiranja občutij in malone mimobežnih poklonov. V naslovnem komadu »Epicenter« tako slišimo tudi oddaljeno vokaliziranje, bolj podobno mrmljanju, kar nas za hip spomni na velikega Monka, ki je znal svoje štiklce ozaljšati z brundanjem. Takih – zavestnih ali nezavestnih – poklonov ali pa navezav je na albumu kar nekaj, od aluzij na vznesenost spiritualnega jazza do odkritih namigovanj na afriško glasbo.

Tako kot na prejšnjem albumu je tudi tukaj na delu domiselni eklekticizem, saj skladbe cvrčijo v raznoterih razpoloženjih, od omenjene vznesenosti prek brezbrižnosti in lahkotnosti do zapomljivih in veseljaških, malone pop melodij. Nekatere melodije nas tako omrežijo, da si jih že po nekaj poslušanjih požvižgavamo, drugič spet nas vabijo k poglobljenemu poslušanju.

Na začetku tega besedila opisan lok v nekem namišljenem dnevu v življenju New Yorka se po umiritvi v skladbi »Stone by Stone« še enkrat predrami v izjemni predelavi »All Tomorrow’s Parties« Velvet Underground. Ta je uvodoma tako podobna izvirniku, da kar čakamo, ko bo zdaj zdaj v pesem z mrakobnim in mogočnim glasom vstopila skrivnostna Nico. A njeno vlogo prevzameta saksofona, ki očarljivo in hipnotično melodijo sprva izpeljeta zvesto originalu, da bi se skupaj s pianistom podala v psihedelično vrtinčenje saksofonskih vzdihov, medtem ko ritem sekcija vztraja na dobro znanih velvetovskih repetitivnih obrazcih. Najbrž bi težko našli bolj primeren komad za sklenitev tega imenitnega, zvočno in slogovno raznolikega, a vseskozi konsistentnega in tekočega jazzovskega poklona mestu, za katerega pravijo, da nikoli ne spi ...