Drag City, 2017

Če kdo, potem je gotovo Haley Fohr trenutno ena izmed najbolj pronicljivih ameriških kantavtoric, ki v svojem zvočnem miljeju najpristneje združuje biografske segmente različnih identitet z mračnimi emocijami odtujenosti, zablod in nostalgije. Vse njene dosedanje albumske izdaje se gibljejo znotraj eksperimentalnega folkovskega  brezčasja, ki ga osmišlja in zapolnjuje njen neponovljiv in hipnotičen bariton. Običajno ga skrbno spremljajo razkošni, burni, multiinštrumentalni aranžmaji v stilu Scotta Walkerja. Ti v skladbah izmenično z njenim markantnim vokalom diktirajo razpoloženje skladb. Lastno ustvarjalno svojevrstnost Fohr utemeljuje še z izmišljenima konceptualnima dvojnicama, ki sta bili doslej ločeno podpisani pod njenih šest albumskih projektov. Reaching for Indigo je njen peti izdelek izdan pod izvirnim ustvarjalnim psevdonimom oziroma persono Circuit Des Yeux, prihaja pa leto po tem ko je s svojo drugo skrivnostno identiteto Jackie Lynn izdala prvo istoimensko ploščo.

Na novem ploščku Reaching for Indigo vnovič sledimo njenim značilnim pobitim elektroakustičnim zvenom, ki z mnogoterimi instrumentalnimi detajli vzbujajo vtise izgubljenosti v pozabljenem času. Avtorica se je s tokratnim skupkom osmih pomenljivih skladb osredotočila na pretresljiv osebnostni kolaps, s katerim se je soočila z zatekanjem v naravo. Medtem ko je na odmevnem albumskem predhodniku In Plain Speech domnevno utesnjenost katalizirala skozi fragmentarno spogledovanje s kibernetiko, je z novim projektom bistveno bolj naklonjena intuitivnemu zvočnemu upodabljanju kompleksnih čustvenih stanj. V skladbah so prisotni številni koščki iz njenega obsežnega arhiva terenskih posnetkov, kar podane melodične in konceptualne vsebine naredi bolj dražljive, čutne, smiselne in žive. Znotraj enovite zvočne podobe plošče ima poleg njenega izjemnega globokega glasu in srhljivo igrivih kitarskih zvijač ključno vlogo tudi gostujoči newyorški eksperimentalni glasbeni umetnik Ka Baird.

Vsebine avtorica poslušalcu podaja postopno, sočutno in na razumljiv način. Zavoljo zvočno udarnejše in vsebinsko abstraktnejše predhodne plošče In Plain Speech bi bilo smotrno domnevati, da je Fohr na novem ploščku namenoma nekoliko umirila svojo agresivno dvojnico. K svežemu poetičnemu in bolj verodostojnemu podajanju vsebin, s kakršnim se srečujemo na Reaching For Indigo, je gotovo veliko prispeval lanskoletni pripovedni in kantrijaško obarvani projekt Jackie Lynn.

Že v uvodni, z nežnimi melodijami obloženi skladbi Brainshift Circuit des Yeux izriše osrednje vzdušje plošče, ki nato v sledečih skladbah postaja vse bolj vihravo, nepredvidljivo in čustveno sunkovito. Ploščo uvede travmatičen dogodek iz življenja avtorice, s katerim skozi celotno ploščo na subtilen način nagovarja poslušalca in poskuša v njem izzvati povratne interpretacije. Minimalističen nabor na njen bariton vezanih zvočnih detajlov ustvarja za poslušalca vabljivo in sanjavo atmosfero, ki nevsiljivo popelje v globino plošče. Umirjeni toni uvodne skladbe se skozi sledečo Black Fly prelijejo v dražeče folkovske melodije akustične kitare, skozi katere Circuit des Yeux poslušalca v nadaljevanju spretno omreži s svojim mračnim vokalnim šarmom in pomenljivim redkobesednim monologom. Skladbo vseskozi prevevajo mrmrajoči detajli, ki lahko čustveno ravnovesje poslušalca nagnejo na stran iskrene otožnosti in ponižnosti.

Klavirska uvertura v sledečo Philo, pod katero se podpisuje Ka Baird, je tu osamel primerek, ki mimobežno kliče asociacije na druge avtorje, konkretneje denimo na zadnjo ploščo islandske glasbenice Soley. Potrta klavirska linija se znajde v konfliktu z vedrejšo vestjo, kar v dovzetnem poslušalcu vzbudi ranljivost in zamaje razpoloženjsko trdnost.  Četudi se Circuit des Yeux s tovrstnimi razpoloženjskimi kontrasti ukvarja vseskozi svojo kariero, jih je šele z Reaching for Indigo uspela združiti v bolj človeško, dostopno in obče razumljivo sporočilo.

Avtorica se tokrat ni ustavila le pri interaktivnem iskanju čustvenega ravnovesja in človeškosti, temveč si je privoščila dozo domišljijske povzdignjenosti in igrivosti. Eklektična skladba Paper Bag s hipnimi vokalnimi akrobacijami vedri melanholično težišče plošče. Instrumentalna sekvenca prenešena z albumskega predhodnika A Story Of This World II ne zareže ravno najgloblje, nedvomno pa na novi plošči odzvanja najdlje in najglasneje.  Vročični vzkliki in mračni zavoji, vseskozi prepleteni z agresivnejšimi kitarami, kakršnih smo od že Fohr vajeni, tu ustvarijo zares razburljivo jedro plošče.

Circuit des Yeux se z novim projektom zvesto giblje po zanjo tipičnih zvočnih okvirih in jih, če je potrebno, tudi učinkovito izkrivlja. V izteku albuma se nahaja še poslednja kratka vendar čustveno izjemno močna in mistična skladba Geyser, ki predstavlja lep zvočni poudarek splošne estetike s plošče. Zvočni horizont, ki ne kaže znakov površinskosti, izrabljenosti in izžetosti, je na plošči Reaching For Indigo pravzaprav kompleksen kolaž ambicij, idejnih izbruhov in komaj doživetih čustvenih stanj. Skladbe, ki izzvenijo eterično ravno zaradi počasnih prehodov v močne in pomenljive kompozicije, tvorijo topel, preudaren in zvezen album, ki ob vsakem vnovičnem poslušanju razkriva raznovrstna presenečenja in iskrive podrobnosti.