28. 7. 2016 – 19.00

Clams Casino: 32 Levels

Vir: Naslovnica

Columbia Records, 2016

 

Pri albumih elektronskih producentov, oplemenitenih z gostujočimi vokalisti, vedno obstaja nevarnost, da se med različnimi sodelovanji malce izgubi producentova identiteta. Ameriški beatmaker Clams Casino je sicer preveč edinstven, da bi kdaj res zvenel kot kdorkoli drug, vendar pa zaradi kopice gostov zelo različnih stilov in zvočnih estetik njegov debitantski album na veliki založbi vsaj na mestih bolj spominja na zbirko singlov kot na pravi album.

Na hip-hop sceni pa tudi onkraj nje je bil prvi veliki album Clams Casina ena izmed najbolj pričakovanih izdaj tega poletja. Clams je s spajanjem hip-hop beatov in ambientalne elektronske produkcije pomagal pri vzpostavitvi danes precej popularnega žanra cloud rapa, ime pa si je zares izgradil z inštrumentalnimi hip-hop mikstejpi ter sodelovanji z nekaterimi prominentnimi rap in r'n'b imeni. Med množico hip-hop producentov Clams izstopa predvsem po tem, da ni zgolj 'hip-hop producent', temveč zna v pravih trenutkih beate tudi odložiti na stran in ustvarjati temačne ambiente, ki spomnijo tudi na Buriala ali Aphex Twina.

Ljubitelji njegovega zvoka pa se moramo ob albumu '32 Levels' najprej zavedati, da gre za nekakšno crossover ploščo, torej za zbirko komadov, ki so še vedno progresivni, a morajo vsaj do neke mere ustrezati tudi širšemu občestvu. Velika opremljenost albuma z gostujočimi raperji in pevci je morda posledica prav takega iskanja po sredini.

Ob tem pa je '32 Levels' predvsem album dveh zelo različnih polovic. Prvih šest komadov je čisti hip-hop, oplemeniten s Clamsovimi stalnimi sodelavci, Lil B-jem, ASAP Rockyjem in Vinceom Staplesom, ki ne razočarajo. Karieri Lil B-ja in Clams Casina sta prepleteni že skoraj desetletje, a tokrat sta glasbo prvič ustvarjala dejansko skupaj v studiu. Simbioza je zdaj še očitnejša, temačna atmosfera komada 32 Levels iz raperja denimo izvleče več kot običajno. Podobno uspešna so tudi sodelovanja z ASAP Rockyjem, ki zopet samozavestno udejanji svoj občutek za flow in vokalno melodijo. Vseeno pa je najsvetlejši rap trenutek albuma verjetno gostovanje Vincea Staplesa na komadu All Nite.

Nepresenetljivo, bi slednji zvočno lepo padel tudi v sliko Staplesovega lanskega albuma 'Summertime 06', za katrega je nekaj produkcij prispeval tudi Casino. Staples kot običajno tudi tokrat ne sprejema kompromisov in s pripovedjo o svoji ulični preteklosti skoraj zasenči Clamsov temačni beat.

V drugi polovici plošče raperje zamenjajo r'n'b in pop pevci, kar na trenutke deluje zelo dobro in še bolj zapomljivo, v nekaterih delih pa Clams vendarle zajadra predaleč na teritorij neizrazitega popa. V pozitivnem smislu izstopata r'n'bjevska komada Thanks To You in Back To You, ki sta pravi spoj eksperimenta in spevnosti ter sta produkcijsko in vokalno na izjemnem nivoju. Precej bolj varna je skladba Into the Fire, ki z lepim refrenom spet zveni sila spevno, a beat tu je najenostavnejši na albumu, vse skupaj pa se zdi zapisano hitri pozabi. Tudi sodelovanje z indie r'n'b posebnico Kelelo po obetavnem začetku prehitro zapade v iskanje oprijemljivih melodij in udarnega refrena ter žal ne izpade kot spevena alternativa, temveč bolj kot dobro sproduciran pop.

Vse to pa nas pripelje do zadnjih dveh skladb, ki spet zvenita kot z drugega planeta oziroma z druge plošče. Ghost in a Kiss je najbolj neopredeljiv stvor in tisti, ki najbolj deli mnenja poslušalcev. Pevec indie zasedbe Future Islands Samuel Herring tu več govori kot poje, njegov glas pa ob tem dosega globočine Toma Waitsa ali Leonarda Cohena. Naše mnenje tukaj je, da je komad posrečeno nenavaden, vendar kot celota bolj utrujajoč kot zadovoljujoč. Takšen preskok od popa k nekakšnemu spoken-word eksperimentu pa vseeno dinamiko plošče lepo umiri pred zaključno nevihto, imenovano Blast. Ta le dvominutni inštrumentalni komad pove več kot praktično karkoli drugega na albumu, hkrati pa učinkovito združi bombastične beate in chillwave oblačnost. Pesem še najbolj spomni na Clamsov starejši vrhunec, komad I'm God. Drop, ki se zgodi po dobri minuti in pol, pa je najbrž eden vznemirljivejših glasbenih trenutkov tega poletja.

V uvodu tega zapisa se nam je zapisalo, da album izpade bolj zbirka singlov kot pravi album, v zaključku pa je potrebno poudariti, da je polovica teh 'singlov' navdušujočih. Drugi polovici škodi prečiščenost Clamsovih beatov, ki so zdaj manjkrat triperski in večkrat radijski, vokali pa pogosto ne dodajo veliko. Deluxe izdaja albuma vsebuje še instrumentalne verzije vseh komadov, ki nam potrdijo stari nauk, da so včasih vokali odveč, vseeno pa se izkaže, da je pri bolj pop komadih tudi produkcija bolj osnovna. Ko bo Clams izdal še bolj koherentno in osebno zaznamovano zbirko pesmi, bomo govorili o izjemnem albumu, do takrat pa lahko govorimo o izjemnem producentu z nekaj izjemnimi singli.

 

Leto izdaje

Dodaj komentar

Komentiraj