CONVERGE: The Dusk in Us

Epitaph, 2017

V svojem 27. letu obstoja, 16 let po epohalnem albumu Jane Doe, se ameriška metalcore mesoreznica po petletnem premoru vrača s svojim devetim dolgometražcem The Dusk in Us. Gre za bend, brez katerega bi bila glasbena krajina občutno bolj pusta. Na naših valovih smo ga temeljito predstavili pred leti v oddaji DJ Grafiti, ko se je zasedba drugič mudila v naših krajih. Converge oziroma posamični člani benda so se v zadnjem desetletju prelevili v mnogo več kot najbolj prepoznavno ime sodobne hardcore scene. Vokalist Jacob Bannon je kot glava vrhunske založbe Deathwish Inc. odgovoren za nekatere najboljših težkokatergornih izdaj zadnjih nekaj let. Producentski genij, lastnik GodCity Studios in kitarist Kurt Ballou je kriv za nekatere najboljših produkcij kitarskih muzik zadnjih 30 let. Bobnar Ben Koller, bržkone eden najbolj jazzovskih bobnarjev med hardkorovci in metalci, skrbi za vratolomne bolanije pri več kot ducatu projektov, podobno pa tudi basist Nate Newton. In čeprav je Converge postal institucija, ki je globoko zarezala v vse pore scene in na njej pustila neizbrisen pečat, pa bend ostaja bolj vitalen in navdahnjen kot kadarkoli prej.

Kje sploh dodati k salvam slavospevov, na katere naletimo v pretežni večini recenzij obravnavanega albuma? The Dusk in Us je tako kot pred mesecem dni obravnavani Victory Lap zasedbe Propagandhi izšel pri založbi Epitaph. Slednje omenjamo zaradi številnih vzporednic med bendoma v smislu eksponentnega razvoja glasbenega izraza. Oba sta s svojimi albumi definirala etos in zvok posamičnih scen. Kakor je v intervjuju izpostavil Bannon, se v tem skriva nekakšen sindrom Petra Pana, saj navadno umetnik, ki v rani mladosti najde svoj izraz, na nek način ostane večno mlad in nikoli ne odraste. Najbolj fascinantna okoliščina zasedbe Converge je prav ta skoraj 30-letni razvojni lok, s katerim lahko opazujemo, kako se je bend 14-letnikov razvil v bend 40-letnikov, ne da bi ob tem izgubil kompas in navdih. Pravzaprav se ob Converge zdi, da kvaliteta njihovih izdaj od Jane Doe dalje raste brez predaha, ob dejstvu, da sta predhodnika All We Love We Leave Behind in Axe to Fall mojstrovini za anale težkokategornih muzik.

The Dusk in Us idejno v resnici ne predstavlja nikakršnega preloma, pač pa predvsem sintezo posamičnih zvočnih estetik njihovih izdaj, s poudarkom na plati You Fail Me. Njihova zvočna podoba pa znotraj težkokategornih muzik iz mnogih razlogov nima sovrstnikov. Bodisi zaradi produkcijskih prijemov Kurta Ballouja, čigar zvok poslušalca dobesedno prestavi v njegov GodCity studio. Čeprav gre za subjektivno sodbo, lahko trdimo, da redkokatera bas in kitara, redkokatera mikfrofonija, zdrs po strunah ali preklop efekta zvenijo tako krvavo, tako meseno kot na The Dusk in Us … da ne govorimo o samem pesmopisju, torej prehajanju med shizofrenimi taktovskimi načini, piflarskimi mathcore razfukancijami, na kitarskih teksturah osnovanimi post rock epopejami, tipičnimi Converge razpaljotkami in še čem. Prav zato imamo dva načina poslušanja Converge: prvi površinski, ko do izraza pride vsa silovitost in surovost, in drugi poglobljeni na slušalkah, ko se nam odstrejo vsi filigranski zvočni detajli. Poleg kitarske sekcije je tu seveda nepogrešljiv doprinos bobnarja Kollerja, s katerega se feni zajebavajo, da pač ni človek. Njegovo bobnanje je tako po silovitosti in hitrosti kot po tehnični nadrkanosti v mnogočem brez primere. Groovi, ki sta si jih domislila z Newtonom, recimo za komada Murk & Marrow in Trigger ali za epilog Reptillian, tako kljub silovitosti posedujejo nekakšen funk, ki ga v takšni obliki redko najdemo v težkokategornih kitarskih muzikah.

The Dusk in Us se zdi tudi najbolj posvetil poln album, v smislu nekakšnih hommage riffov ali prehodov, ki aludirajo tako na Slayerje, pa seveda tudi na švedsko death metal in crust sceno, posebej Disfear in Entombed. Prav zato se zdi album bolj igriv in raznolik v svoji idejni in aranžmajski razpršenosti. Kljub temu pa jedro izraza ostaja tipično convergevski, z živalskim vokalom Jacoba Bannona kot središčem in osiščem. Izpostaviti je potrebno razpon vokalnih slogov, predvsem pri naslovnem štiklu in pesmi Thousand Miles Between Us, s katerima v ospredje pridejo popolnoma čisti vokali Newtona in Bannona, ki ustvarijo odlično nasproti postavitev z njegovim sicer groteskno abstraktnim, mestoma zverinskim krikom in growlom. Toda če je doslej Bannon deloval kot dodatno zvočilo brez posebej določene forme, tokrat v ospredje stopa bolj definirana artikulacija in posledično lažje dojemanje besedil.

Slednja od nekdaj igrajo ključno vlogo katalizatorja čustev, zato jih je moč uvrstiti med bolj domišljeno glasbeno liriko 21. stoletja. Bannon od nekdaj piše v prvi osebi, o samem sebi in lastnih bojih. Prav zato imajo njegovi verzi, predvsem v živem kontekstu, še večjo emocionalno težo. Če je Bannon pri dvajsetih svojo depresijo kartiral skozi oči odraščajočega človeka, pa se zdaj podobnih tem notranjih bojev, družinskih travm, gnilobe svetovne politike in vsesplošne brezperspektivnosti, ljubezenskih razočaranj in drugih duševnih bolečin loteva skozi oči očeta dveh otrok. In spet tu lahko vlečemo vzporednice s Propagandhi. In spet lahko izpostavimo bendovo kreativno moč, da lahko skozi različne življenjske faze ohranja prvotni glasbeni izraz in izvorno sporočilnost, ne da bi pri tem izgubil na izvirnosti in relevantnosti. Pri večini glasbenikov gre z življenjem naprej tudi želja po novih umetniških formah. Tako pri Converge kot Propagandhi pa je recept vrhunskih izdaj kontinuiteta in predanost izvornim počelom posamičnih scen, iz katerih sta zrasli dve izmed najbolj relevantnih kitarskih zasedb 21. stoletja. Prav to pa ponovno afrirmira tudi sam album The Dusk in Us.