Death Grips: The Money Store

Epic, 2012

Danes v terminu Tolpe bumov poslušamo Death Grips – trojko, ki skozi izkušnjo enega očitnih centrov jeze, obupa in vzporedne kreativnosti, vročega Sacramenta, tolmači poulični duh bede sodobne – bolne - urbane Amerike.

Death Grips so se kot na novo formirana entiteta javnosti predstavili v letu 2011. Z mixtapom Exmilitary so se hitro raztresli preko internetnih stičišč, za kar se imajo v isti meri zahvaliti tako podzemnim kanalom, ki si jih je skozi leta koncertnega delovanja ustvaril bobnar Zack Hill, kot eksplozivni nalezljivosti predstavljene muzike. Hajp, ki se okoli zasedbe dogaja danes, je zrcaljen hajp tistega obdobja, ko so v presenetljivem sunku očarali mnoge bolj predane raziskovalce neodvisnih tokov sodobnih glasb različnih žanrskih referenc. Le da se današnji hajp, tudi s pomočjo major labela in navidez dobro premišljenega piara, dogaja v izrazito sredinskih scenah, kar poleg lani preverjenega uvida v kvalitete sodobnih muzik Death Grips kot uporniški entiteti pripisuje tudi redko zmožnost dosega širokih publik.

Poleg Hilla, čigar vpliv na masko Death Grips je nezanemarljiv, trojko sestavljata še Stefan Burnett aka MC Ride in Andy Morin – Flatlander, ki s Hillom zaokroža produkcijsko–inštrumentalno plat njihovega zvoka.

Skozi inštrumentale se torej najprej lotimo plošče The Money Store. Te vsebujejo enake količine najdenih zvokov, lo-fi, a težko digitalno procesirane produkcije, žanrskih zaznamkov hip-hopa in drugih sodobnih ritmičnih elektronskih muzik, synth manije, youtube semplov in namignjenih asociacij - tako na kitarskost kot na Hillove značilne bobnarske izbruhe. Prav Hill je tu po mnenju avtorja najpomembnejša referenca, skozi njegovo razvejano delovanje lahko mislimo razpoko v zvoku Death Grips, dvojnost eklektičnega in hiperaktivnega maksimalizma ter od spodaj rastoče, ritmično omejene formalne zadržanosti. Kdor Hilla pozna pretežno skozi Hella, bo tukaj okroglo pogledal. Vendar je Hill v zadnjih desetih letih sodeloval v plejadi projektov, ki so bližje njegovemu angažmaju v Death Grips – sodeloval je s Prefusom v projektu Diamond Watch Wrists, kjer se je s svojimi izpadi zelo omejeval, podobno je bilo tudi v projektu s Chinom Morenom of Deftones, sodrugom iz Sacta, projekt se je imenoval Team Sleep. Na drugi strani pa je treba vzeti v obzir njegove zadnje solo albume, ki kipijo od idej, barvitosti, produkcijskih trikerij in predvsem preko roba izlivajočega se maksimalizma. Če nam uspe vsrkati to razpoko in Hillu prisluhniti, ko izjavlja samoomejevanje, smo vsaj delno prokužili Death Grips. Če nam poleg tega uspe še nemogoča naloga razumeti Flatlenderjev input, saj o njem razen Death Grips ne vemo nič ...

Potem pa je tu še rap obraz zasedbe. MC Ride je skrajno introvertiran, agresiven rimoklepač s pogojno izvirnim flowom - predvsem moramo za izpolnitev tega pogoja prisluhniti njegovi jezi in njegovi nori narativi ter slišati punk rap. Ta izraz na eni strani kaže njihovo žanrsko neujemljivost, ki gre z roko v roki z njihovo nihilistično držo, na drugi strani pa kaže trigger, ki ga Death Grips izkoriščajo za prodor v glave zelo raznolikih publik. Danes redko kdo lahko zanika bazične afinitete do izvornega duha črnske rap muzike. Tu je skrivni prehod, ki so ga Death Grips mojstrsko locirali.

Sinteza vsega tega je glasba, ki je vedno na meji tega, da bi bila preveč. Vendar tu pravimo, da je ta meja do takih potankosti premišljena, da je to osnovni fokus njihovega ustvarjalnega procesa in zato jo lahko le poteptamo kot neuspel poskus, ali jo sprejmemo kot zadetek v črno sedanjosti. Tako pa občutimo pospešek, ki ga Death Grips citirajo.

Transparentnosti, konsistence in legitimnosti njihove razvratniške, uporniške alternativne drže tu ne bomo tehtali. Na tem mestu ni razloga za nezaupanje navidez iskreni avtsajderski drži. Kljub „major lable“ piaru. Njihova iskrenost je še vedno njihova norost, mentalna bolezen njihovih besedil in rim, apokaliptične in agresivne asociacije. Death Grips vidijo svet, ki sprinta in še pospešuje v propad. In oni kot „skvoterji in klošarji“ se mu smejijo. L. A. Reid pa jih je ob podpisovanju pogodbe primerjal z Whitney Houston ...