DEERHUNTER: WHY HASN'T EVERYTHING ALREADY DISAPPEARED?

DEERHUNTER: WHY HASN'T EVERYTHING ALREADY DISAPPEARED?

Recenzija izdelka
7. 2. 2019 - 19:00

4AD, 2019

 

Tudi mi imamo nekaj vprašanj, Bradford. Zakaj je bila prejšnja plata tako slaba? Ste v živo še vedno tako dobri? In: od kje si privlekel ta čembalo?

Vprašanja so konstanta v odnosu med atlantsko zasedbo Deerhunter in njenimi poslušalci. Glasbena pot Bradforda Coxa in njegovih kolegov namreč ni sestavljena iz fiksnih, monolitnih trditev, temveč predvsem iz nenehnega prevpraševanja zasdbine umetniške krivulje in radovednega spraševanja po novih virih navdiha, zaradi česar tudi njihova publika nikoli natančno ne ve kaj pričakovati. V svojih najboljših trenutkih so Deerhunter resnično vrhunski, na primer v pesmih Helicopter in Desire Lines z albuma Halcyon Digest ter pesmih The Missing in Pensacola z nasploh odlične plošče Monomania iz leta 2013, v svojih najslabših pa hudo toplo-hladni, recimo na medli plošči Fading Frontier, ki je izšla pred štirimi leti.

V glasbeni zgodovini seveda poznamo celo vrsto zasedb s podobnim načinom delovanja. The Kinks, na primer, so bili pod taktirko Raya Daviesa sposobni briljantnih, čarobnih, nepozabnih pesemskih momentov, ki se jim nista mogla približati niti sicer precej bolj konsistentna Lennon in McCartney. Pa vendar redkim pride na misel, da bi zaradi teh sporadičnih prebliskov preurejali piramido težkokategornikov tistega obdobja. Precej lažje je namreč opevati tiste, ki z navidezno lahkotnostjo kot po tekočem traku snemajo en neprebojen album za drugim. Kar pa ne pomeni, da glasbene scene ne potrebujejo tudi Bradfordov Coxov in Rayev Daviesov.

Nova plošča zasedbe Deerhunter, ki je 18. januarja izšla pri angleški založbi 4AD, ni vrhunska. Ni brez napak. V bistvu ni niti najboljša plošča, ki je izšla na ta dan (krivca: Sharon Van Etten in James Blake). Vseeno pa je za Bradforda, Locketta in Mosesa ključen in nujen korak na njihovi ustvarjalni poti, ki je in bo obrodila pomembne glasbene presežke. Na muzičarje, ki rezultate dosegajo tako, da zajemajo s široko mrežo, moramo tudi poslušalci gledati skozi širokokoten objektiv.

Če Why Hasn’t Everything Already Disappeared? ni vrhunska plošča, to še ne pomeni, da ni vredna poslušanja. V najslabšem primeru je vsaj zanimiva, v najboljšem pa leti na krilih razgibanega, plavajočega levopolnega popa. Zaradi baročnega priokusa, ki ga je albumu dodala Cate Le Bon, obstaja s Kinksi celo zvočna vzporednica. Bolj sodobna iztočnica so Dan Bejar in njegovi Destroyer, v pesmih kot je Greenpoint Gothic pa tudi Ariel Pink s svojim psihedeličnih popom za novo tisočletje. V pesmi Tarnung odmeva japonska skladateljica Midori Takada, v komadu Nocturne slišimo sledove Marka Linkousa, Détournement pa je košček plošče, ki mu je precej težko najti ustrezen vatel, saj je precej out there.

Pa vendar prav ta pesem najbolje povzame plato kot celoto, saj se v njej manifestirata mehanska izumetničenost in odtujenost, ki na osmem dolgometražcu zasedbe Deerhunter poslušalca neumorno grizeta v bobnič. Distopični pop par excellence!

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness