DIRTMUSIC: Bu Bir Ruya

DIRTMUSIC: Bu Bir Ruya

Recenzija izdelka
18. 2. 2018 - 19.00

Glitterbeat Records, 2017

 

S Tolpo bumov tokrat v ospredje postavljamo zasedbo Dirtmusic, ki svojo zgodbo tokrat piše z že petim samostojnim albumom, enim boljših in verjetno tematsko najbolj pomenljivih presečišč med glasbami različnih kultur kot tudi bolj specifično med samimi vključenimi glasbeniki. Projekt se je sicer pričel glasbeno bolj enolično pred dobrimi desetimi leti, ko je nastopil z izrazito folkovskim baladnim debijem, naslovljenim preprosto Dirtmusic. Z naslednikom BKO se že zavemo prvega večjega premika v zvoku z dodajanjem orientalskih elementov in saharskega bluesa, ki so ga takratni člani spoznali preko zasedbe Tamikrest, ki je tudi sodelovala pri že omenjenem albumu, a so z Dirtmusic ločeno posneli še The Tent Sessions. Komponenta elektronike se nakaže že z enim od komadov z albuma Troubles, izraziteje pa na plošči Lion Music, ki jo z njihovo zadnjo Bu Bir Ruya lahko vzporedimo kot milejšo, počasnejšo in z veliko mero otožne ekspresije zaznamovano verzijo izraza zasedbe.

Razvoj postave Dirtmusic gre v veliki meri pripisati stalnemu članu in poznanemu ameriškemu glasbeniku Chrisu Eckmanu, že daljši čas živečemu v Sloveniji, ki v svojem lastnem glasbenem udejstvovanju raziskuje vsaj vokal in kitaro. Sicer pa gre za večnega nomada, ki ga že od začetka projekta spremlja kitarist Hugo Race, nekdanji član zasedbe Nick Cave and the Bad Seeds, za tokratno izdajo pa sta se pridružila še frontman turške zasedbe Baba Zula, vokalist in kitarist Murat Ertel, ter tolkalist Ümit Adakale. Za končno podobo albuma, posnetega v Istanbulu, je zaslužnih še nekaj čudovitih sodelovanj, na katere vas bomo opomnili še v nadaljevanju.

V ploščo nas uvede presunljiva psihedelična plesna skladba Bi De Sen Söyle, ki jo sicer vodi asociacija na techno ritem, a v ospredju briljira električni saz, v izmenjevanju z električno kitaro. Besedilno naracijo prevzema več glasov, a z izjemo refrena gre predvsem za način spoken worda, podobega pripovedništvu Roberta Del Naja iz bristolskih Massive Attack. Tudi slednji omenjeni se na momente spogledujejo z orientalskimi glasbenimi temami ter se podobno lotevajo tematike beguncev in meja, ki jo Dirtmusic vpeljejo v naslednji skladbi The Border Crossing. Natančneje se besedilje sooča z mejami, krutostjo človeškega uma ter tem, da je vsak izmed nas nekomu drugi, tokrat na način prav tako bristolskih The Pop Group. S tem referiramo na njihovo sarkastično ubesedovanje političnih tematik na funky postpunkovske podlage, razlika je edinole v tem, da kričavi saksofon The Pop Group v primeru Dirtmusic nadomesti orientalski saz. Go The Distance je še ena izstopajoča plesna skladba, katere trans repetitivnost kar kliče po glasbi zasedbe Ifriqiyya Electrique, ponovno pa se izkaže tudi smisel za melodiko vokalov, po katerem je Eckman zaslovel že z zasedbo The Walkabouts.

V drugi polovici albuma zvočno pozornost prevzamejo raznoliki ritmi različnih ljudskih tolkal, prepletanje psihedeličnih kitarskih vzorcev ter mračnjaško vzdušje, v prvi vrsti pa tudi dve gostji. V Love In A Foreign Country nas z vokalom zapelje Gaye Su Akyol, turška pevka in vsestranska umetnica, znana po prepletanju različnih kulturnih vzorcev, ki se nam je predstavila tudi v sklopu lanske Druge Godbe. Skozi skladbo Safety In Numbers nas nato na podoben način vodi njena somišljenica Brenna Mac Crimmon, kanadska vokalistka ter ljubiteljica balkanskih godb. Eno znamenitejših imen, ki se pojavijo na albumu pa je gotovo Görkem Şen, izumitelj inštrumenta yaybahar, ki se pojavi v zadnjih dveh skladbah Outrage in Bu Bir Ruya. Glasbilo bi po načinu igranja lahko umestili nekam med godalo in brenkalo, ker pa so nanj pripeti tudi posebni bobni, ki s tresljaji povzročajo gromenje, zato zlahka spomnijo tudi na tolkalo. Edinstven zvok tega inštrumenta pride še posebej do izraza ravno z zadnjo, sicer najkrajšo, naslovno skladbo, ki pa je v zvočnem smislu še najbogatejša.

Bu Bir Ruya se izkaže kot najbolj raznolika plošča zasedbe Dirtmusic do današnjega dne, zasedba pa bo v splošnem gotovo tudi ena bolj pričakovanih v sklopu programa letošnje Druge godbe. Čeprav je zaradi uporabe toliko različnih glasbil in gostov zvočno in žanrsko res zanimiva, pa na nek način še močneje izstopa besedilje, ki se preko zgodb posameznika dotika identitet, tujosti in meja, torej vprašanj, ki so v dani politični situaciji toliko bolj relevantna. Neverjetno je, kako so ti glasbeniki nezadovoljno in nestabilno atmosfero Istanbula učinkovito prenesli v ustvarjalni moment ...

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.