V tokratni Tolpi bumov fokus usmerjamo v domače loge, k ljubljanski založbi ŠOP Records. Založba, ki je že zadnjih pet let neuradno pribežališče in azilni dom lokalnih bolj ali manj elektronsko usmerjenih glasbenih obskurnežev, na sceno konsistentno dostavlja izdaje, ki se izmikajo mainstream všečnosti in predstavljajo dragocen vpogled v mikrosceno tukajšnjih glasbotvornih spalnic in dnevnih sob. Tokrat smo v merek ujeli dve plošči, najprej pa se bomo posvetili plošči Summer off paradižniki producentke T4&4.

 T4&4: SUMMER OFF PARADIŽNIKI (ŠOP Records, 2018)

Gre za dolgometražno izdajo, ki bi jo ob pogledu na naslovnico zlahka uvrstili v vaporwave, vendar nato že prvi posluh razkrije, da temu ni tako. Summer off paradižniki imajo z vaporwavom, razen morebitnega postmodernega nihilizma, bore malo skupnega. Plošča se že v prvih minutah izkaže za eksperiment v zvočnem dizajnu, kakršnega bi sicer lahko slišali z izdajami pokojne založbe Raster Noton. Atmosfera je temačna, v postapokalištičnem svetu namreč ni razlogov za neinhibirano veselje in srečo. Hipijevske in trance esencializme ter gon za užitkom je nadomestilo odmaknjeno strmenje v opustošenje, ki smo ga pustili za svojo propadlo civilizacijo in zavedanje, da ne bo nikoli več tako, kot je bilo. Ostane zgolj še oddaljeno distorzirano basovsko rohnenje preostale mašinerije in skrbno kurirani kliki in poki, ki odmevajo po nekoč polnih industrijskih halah, ki se sedaj tiho pogrezajo v objem rje in propada. Edine sledi upanja slišimo v sintetiziranih padih, ki v ozadju subtilno drsijo med durovskimi in molovskimi harmonijami, s čimer vzbujajo občutja nekje med nostalgičnim spominjanjem nekdanjega sveta, ki v tragično luč postavlja sedanje opustošenje, ter racionalno resignacijo, ki v zavedanju, da tako zdaj pač je, presenetljivo najde relativno veliko optimizma.

Summer off paradižniki je torej plošča, ki se bo poslušalcem bolj temačnih src nedvomno usedla v ušesa, povsem ravnodušnih pa ne bo pustila niti zvočnih sladokuscev z izurjenim sluhom. Ob pozornem poslušanju namreč tu zaznamo subtilne nianse, ki nakazujejo na veščo producentko, tako v smislu izbora zvokov kot ob natančnem sidechainanju le-teh med seboj. Zvočna slika je venomer bogata in spolirana, izrazito čudni so le konci komadov, ki večkrat dajo občutek, kot da smo nekaj minut poslušali zgolj uvod v komad, ko pa se le-ta prične razvijati, ga je abruptno konec. Ob tem se zdi ime Tanaja Fink, ki se pojavlja kot ime avtorice plošče, nekakšen tujek. Googlanje ne razkrije ničesar o domnevni producentki iz Kamnika, razen njenega Soundclouda, na katerem sta poleg komadov s plošče Summer off paradižniki še dva podobno zveneča štiklca. Poraja se vprašanje, kdo je ta enigmatična producentka, katere producentske sposobnosti, sodeč po plošči, močno presegajo skill set nekoga, ki, po insajderskih informacijah ŠOP Records, ne zna naložiti svoje glasbe na Bandcamp. O logiki sočasnega imetja Soundcloud profila in neznanja uporabe Bandcampa bi se dalo razglabljati, če pa zagrabimo za interpretacijo, da je Tanaja Fink zgolj alias, se v misli prikrade nekaj domačih producentov in producentk, čez palec pa bi rekli, da je zvočno morda še najbližje Birches in PRMS oziroma PRMSDRONES, ki so aliasi Primoža Bončine.

 drone emoji: เป็นฟอนต์ที่ได้ (ŠOP Records, 2018)

V smislu trajanja bi plošči เป็นฟอนต์ที่ได้ težko rekli karkoli drugega kot EP, traja namreč le slabih 16 minut, vendar v ta kratek časovni okvir vsebinsko stlači več kot marsikateri dolgometražec. Celostno gledano plošča deluje kot premišljen gesamtkunstwerk leta 2018. Naslovnica aludira na metro/trans rejverska devetdeseta, umetniško ime drone emoji je očiten artefakt emoji in chat kulture našega vsakdana, naslov plošče เป็นฟอนต์ที่ได้ pa je precej na prvo žogo samoreferenčen in v tem prav toliko evropocentričen. เป็นฟอนต์ที่ได้ namreč v tajščini pomeni »to je pisava« oziroma »to je font«, kar se zdi precej captain obvious fora na neznane črke in simbole. Celokupno torej izjemno 2018 aka postfaktično, postreferenčno in postlokalno.

Glasba na plošči sledi tem smernicam, v šestih komadih namreč ponudi presek praktično vse globalno popularne godbe. Začne se z vaporwave parodijo domače pop scene s semplanjem Katarine Male, sledi indijsko obarvan počasen banger, ki ga dopolnjujejo sempli kamniških Matter, komad Orchid Thieves pa nas nenadoma vrže v svet sentiš 90’s hiphopa. To dopolni sledeči I am the spirit of dark and lonely water z mastnim Memphis beatom, ki se izogne hajpu modernih revitalizatorjev žanra a la DJ Smokey in klasičnemu zvoku memphisa doda samo še precej zajetno dozo kodeina. La couleur de la violence je spet flashback na devetdeseta in na zvok upočasnjenih drum’n’bass loopov, ki spominjajo denimo na Propellerheadse ali Fatboy Slima. Bolj nerdovsko usmerjene bo peti komad na plošči nedvomno spomnil na flash game legendo Johnny Rocketfingers in zajebani boli me kurac vajb, ki ga igra vzbudi v kombinaciji s svojim soundtrackom. Pop kulturnim referencam se ne izogne niti zadnji komad, katerega naslov Kyari Pamyu Pamyu je dobesedno odrsko ime j-pop zvezdnice Kiriko Takemura, četudi akustična kitara v komadu načeloma ne premore nikakršne povezave z j-pop-om.

Plošča เป็นฟอนต์ที่ได้ je torej konglomerat nebroja različnih vplivov, referenc, stilov in glasbenih prijemov. Enako kot v primeru Summer off paradižniki je dejanski človek za umetniškim imenom enigma, vendar tokrat enigma še večjih razsežnosti. Plošča je prvič izšla že aprila letos, pod drugim imenom in z drugo naslovnico, podpodni ŠOP Records pa gre zasluga, da so jo dvignili iz obskurnosti bandcamp taga Slovenija. Ob tem se je zgodila še anketa, v kateri so javnost pozvali k glasovanju o tem, kdo dejansko je drone emoji. Med možnimi odgovori so bili Šoči 91, Moot Moon, Tetsuo in wildcard Aphex Twin, anketa pa tudi v svojih rezultatih ni podala odgovora, največ ljudi je namreč glasovalo za noben od teh, četudi se je v času priprave pričujoče recenzije na prvem mestu zgodilo izenačenje s Soči 91.

Celostno gre torej za izjemen presek muzike in trendov v postfaktičnem letu 2018, kjer je hkrati res vse in nič, vaporwave in samoironija sta mainstream norma, četudi sta trendovsko umrla že nekje 2012, borci za družbene pravice se derejo kulturna apropriacija ob vsem, za kar se jim zdi, da ni v skladu s tvojo raso/spolom/nacionalnostjo/katero koli drugo arbitrarno identiteto, edini preostali razum pa nam narira Werner Herzog v svoji trdi nemški angleščini. Potencialno kandidat za domačo ploščo leta, škoda le, da se zdi, da se je enigmatična fama okoli skrivnostnega aliasa drone emoji razblinila, še preden se je sploh imela možnost dobro vzpostaviti. Na soundcloudu Nikolaja Muleja aka Sočija 91 namreč najdemo povezavo na drone emoji bandcamp, interpretacijo tega pa puščamo bralcem ...