Nyege Nyege Tapes, 2019

Lepo je, ko se nam v nekaterih preredkih trenutkih pred očmi razgrne tudi tista spregledana ali vsaj s tamkajšnjimi večnimi konflikti in težavami zasenčena svetla plat afriškega kontinenta. Tedaj nas spreleti podoba živahnega, zagnanega človeka, tesno vpetega v skupnost in z očmi uperjenimi raje v prihodnost kot pa v moraste zgodbe preteklosti. Človeka, ki ni več le nemi suženj zgodovine, temveč ponovno njen soustvarjalec. Zgodba o vzhodnoafriškem novem valu v glasbi je vsekakor eden takšnih trenutkov, ki Črno celino odenejo v mnoštvo pisanih odtenkov.

Zgodba o sodobnem razvoju in razmahu glasbene ustvarjalnosti, ki smo ga na Zahodu nemudoma jeli poimenovati novi val, je vsekakor edinstvena, vendar ne ravno tako nova in niti ne ravno posebna. Odvija se že vsaj kakih petnajst let, vendar je ostalemu svetu postala bolj znana šele predlansko leto ob prvih izdajah pod okriljem kolektiva Nyege Nyege in uveljavitvijo njihovega istoimenskega festivala. Kolektiv s svojo založbo služi kot nekakšna krovna organizacija, ki združuje ustvarjalce in nekatere samostojne glasbene studije Kenije, Ugande in Tanzanije. Objave obsegajo kakršnakoli zanimiva in v raziskovanje usmerjena dela, od sodobnih interpretacij in terenskih snemanj plemenskih obredov do žanrov urbanih središč ali elektronskega soundtracka neobstoječemu filmu. A čeprav je kolektiv brez geografskih in žanrskih omejitev, ga zaenkrat še najmočneje zaznamuje zelo lokaliziran in hkrati populariziran zvok singelija iz tanzanijskega mesta Dar es Salaam.

Marsikje po svetu je počasno širjenje elektronskih zvočil preobrazilo glas lokalnih scen in tradicij, jim navilo obrate in jih obtežilo z nizkimi frekvencami, a do takšnih skrajnosti glasbe, ki kraljuje ulicam Dar es Salaama, še nikoli. Z brezsramno hitrimi ritmičnimi vzorci, visokim drdranjem vokalnih samplov in zank sintovskih linij, grobo izbrušenih z robustno produkcijo programov tipa Fruity Loops, se je svet prvič seznanil ob izdaji kompilacijskega albuma Sound Of Sisso. Album, ki smo ga tedaj seveda podrobneje predstavili tudi na naših frekvencah, je v svetu hitro postal pravšnja senzacija in prispeval k porastu zanimanja za to nezaslišano zvrst, ki je tamkaj že stalna gostja radijskih sprejemnikov. In čeprav je našim uhljem, vajenim le formalizirano sterilne popularne godbe, to težko dojemljivo, je singeli pravzaprav nekakšen do skrajnosti prignan konglomerat lokalnih popularnih zvrsti kot so mchiriku, sebene in segere ter nekaterih tradicionalnih ritmov. Basovskih frekvenc skorajda ni, kar dela zvrst karseda praktično za uporabo na še tako razmajanem in bornem ozvočenju. Namesto udarcev basov se moč skriva v hiperaktivnosti ritmov, ki jih navadno spremlja gosto besedičenje MC-jev, ki glasbo umeščajo v stvarnost pouličnega vsakdana in z njo nagovarjajo vrstnike zoper kriminal in brezbrižnost.

Producent Duke predstavlja eno izmed najbolj uveljavljenih imen na sceni in je pomemben soustvarjalec zvočne podobe žanra, čeprav je plošča Uingizaji Hewa šele njegov prvi studijski izdelek. Zvest je izvorno grobemu DIY pristopu, ki ga bogati z raziskovanjem različnih tehnik in zvočnih virov. Nekateri deli skladb so polni zvočnih vtisov, ki jih košček za koščkom izrezuje iz konteksta kulturne in popularne krajine ter obdajajočega mestnega okolja in jih nato niza v natrpane kolažne konstrukte. Sprevračanje pomenov ali ustvarjanje nesmisla, pospeševanje vokalov do komičnega visokofrekvenčnega blebetanja ter absurdno hitri gosti ritmi dajejo vtis igrivosti, ki vodi ustvarjalni navdih. Ali raje mladostnega duha, ki preveva glasbo. Ne nazadnje je tako med MC-ji kot med producenti singelija marsikdo najstnik, starejši od trideset pa ni skorajda nihče.

Vsaka skladba albuma je bolj ali manj zaznamovana s posameznimi produkcijskimi prijemi in zvoki. Na daljših skladbah, kot sta uvodna Naona Laaah ali vratolomna M Lap si glavno besedo jemljejo gostujoči MC-ji, katerih glasovi raskavo udrihajo in tekmujejo z zvočnimi rafali in enostavnimi melodičnimi zankami, ki le krepijo ritem. Na nekaterih drugih skladbah glavno vlogo igrajo prav zazankani kosi melodij in vokalov, ki poganjajo melodični tok skladbe. Zadnje in najslajše v vrsti pa so krajše polifonične vinjete z nekoliko počasnejšim tempom in s prelivajočimi se sintovskimi linijami, ki ob vsesplošnem bezljanju izpadejo kar nekako prefinjeno in uglajeno.

Mineva šele pol leta, odkar sta Duke ter njegov besedni partner MCZO stopila tudi na evropske odre. Zanju in druge soglasbenike iz kolektiva Nyege Nyege so se kajpada najprej zagreli festivali nekonvencionalne in v prihodnost zazrte glasbe – najprej Unsound v Krakovu, nato berlinski CTM ter kmalu še švedski Intonal in Red Bullov glasbeni festival v New Yorku. Čeprav bi lahko pomislili, da njihovo ime na programu zveni bolj kot redka obskuriteta, ki privablja radovedneže, so njihovi nastopi, kot na primer na tisti opevani gabber seansi v Berghainu, že pustili neizbrisen vtis na publiko in okoli doživetja njihove glasbe ustvarili nekakšno famo. In kako je le ne bi, ko pa je njihov pristop pravo nasprotje prevladujočemu klubskemu duhu pri nas. In kje drugje kot v berlinskem tehno templju bi to nasprotje lepše prišlo do izraza. Esenca glasbe v visoki hitrosti namesto v nizkih basih, igrivem ustvarjanju nasproti funkcionalnemu formalizmu, radosti druženja nasproti skupinski dekadenci in v pisanih odtenkih namesto v mrki črnini.