<p>Komaj smo dobro prebavili lanskoletno Brothers, že je pred nami nova plošča The Black Keys, Dan in Pat pa pravita, da bi v bistvu najraje kar takoj posnela še eno. Poslušalci smo nad rednim pritokom novih izdaj seveda več kot navdušeni, saj nas je akronski duo do sedaj vedno navdušil. Tudi tokrat ni nič drugače. Čeprav je plošča poimenovana po Chevroletu El Camino, je na njeni naslovni sliki drug avtomobil, Plymouth Voyager. Ta se tam ni znašel kar po naključju, gre namreč za vozilo, v katerem sta protagonista današnje Tolpe opravila svojo prvo turnejo. Poleg tega nas na konotativni ravni opominja tudi na to, da bo marca minilo že 10 let od prvega koncerta The Black Keys in da sta se fanta pred snemanjem nove plošče iz Ohia preselila v Nashville. Nekaj tega se seveda odraža v zvočnem zapisu El Camina. Dan in Pat že dolgo nista bila slišati tako sveže, sproščeno, navihano in razgrajaško, na srečo pa ne zvenita kot Kris Kristofferson. Ne bi bilo smiselno govoriti o kakršnemkoli povratku h koreninam, saj sta zvok in etos zasedbe sedaj precej drugačna kot sta bila pred letom 2005, hkrati pa je vredno opozoriti, da je album El Camino precej drugačen od svojega neposrednega predhodnika. The Black Keys torej nadaljujeta s stalno prakso nekakšne počasne evolucije, saj je vsaka njuna plošča stilsko malce drugačna od prejšnje, vseeno pa so vse trdno zakoreninjene v bendovem prepoznavnem stilu. Če smo pri Brothers opazili predvsem soulovsko brkljanje na drugi polovici plošče, je El Camino na prvi posluh najbolj zaznamovana z občutnim dvigom tempa. Manj je ovinkarjenja, več je rokenrola. In to pravega rokenrola, umazanega, predrznega, preprostega, prvinskega, zabavnega, ki ga je potrebno poslušati naglas, tako kot to svetuje nalepka na naslovnici, ki pravi ''PLAY LOUD''. Kar nekaj je tudi tistega dobrega kiča, tako značilnega za vse velike kitarske bande, ki se ne bojijo napisati spevnih pop štiklcev za množice, ki vseeno tudi pred kritičnim ušesom držijo vodo. Pri tem je veliko pripomogel stari znanec Danger Mouse, ki je tokrat sodeloval tudi pri samem pisanju pesmi, ne le pri produkciji. Zvočno je ploščo okrancljal drugače od predprejšnje Attack &amp; Release, ki je na trenutke zvenela že kar malce ezoterično in psihedelično, vsaj znotraj The Black Keys vesolja. Tokrat je večina energije šla v masten kitarski zvok, predirljive klaviature in nepoboljšljivo pompozne back vokale, zvončke in ploske, ki v enaki meri črpajo iz tradicije ameriškega rokenrola delavskega razreda ter buržoaznega in dekadentnega glam rocka sedemdesetih. Če parafraziram: El Camino je tisti glasen in objesten tip na zabavi, ki ga imajo vseeno vsi nekako radi, tudi po tem, ko pobruha preprogo in se domov odpelje z najlepšo punco iz družbe. Med vrhunce plošče nedvomno sodi otvoritvena poskočnica Lonely Boy, ki z bolezensko nalezljivim refrenom odlično napove nadaljevanje plošče, hkrati pa, tako kot prvi komad s plošče Brothers, Everlasting Light, z glavnim riffom sname klobuk za velikega Marca Bolana. Podobno velja za pesem Gold On The Ceiling, pri kateri so zelo prominentni prej omenjeni produkcijski prijemi Danger Mousea, ki izpadejo odlično. Little Black Submarines je verjetno najboljša pesem na El Caminu. Super besedilo, eno najbolj kriptičnih od The Black Keys, je razdeljeno med dva povsem različna instrumentalna dela, akustičnega in električnega, v obeh pa nas Dan spomni, da ima resnično prvovrsten vokal. Stomper Run Right Back spominja na Howlin' For You, Hell Of A Season pa z groovy bas linijo in rahlo distorziranim vokalom poskrbi za zabavo v zadnji tretjini plošče. El Camino sem, brez predposlušanja in brez pomislekov, kupil nemudoma ob izidu. The Black Keys svojih poslušalcev pač preprosto ne pustita na cedilu. Njuna sedma plošča je tako dobra, tako polna idej, tako cool in tako posebna kot je bila prva. Konec januarja se bosta mudila v Milanu. Naredite si uslugo in pojdite na njun koncert, ne bo vam žal.</p>