Etceteral: Kimatika
*Usmerjevalec elektronike in saksofonist Boštjan Simon, bobnar Marek Fakuč in vsestranska vizualna umetnica Lina Rica so tretji dolgometražni album Kimatika v živo predstavili v petek, 5. septembra, na odprtju ljubljanskega alternativnega prostora 1912 Trnovo, nekdanjega KUD-a France Prešeren. Živemu prenosu koncertne izvedbe albuma lahko prisluhnete v posnetku oddaje Tolpa bumov.
Glitterbeat/tak:til, 2025
Zvok se razlega povsod okrog nas. Od pomirjujočih melodij petja ptic, nenehnega utesnjujočega hrumenja prometa pa do širokega spektra zvočnih kompozicij človeštva in naših glasbenih izumov. Tisti bolj eklektični posamezniki z newagerskimi nastavki bi ga opisali kot neopredeljivo energijo, ki tvori celoten univerzum. Čeprav takšna razlaga deluje mistično in v hrumečo vsakdanjost vnaša iskrico pravljičnega, pa za nas materialiste vendarle ni dovolj. Zato se spuščamo v prebiranje razlag zvočnega valovanja, bioloških opisov njegovega zaznavanja in fizikalnih interpretacij njegovih vizualnih izrazov. Zanimiv pojav z zadnjega omenjenega področja je kimatika – izraz, s katerim je švicarski fizik Hans Jenny opisal spreminjajoče se oblike snovi na vibrirajoči podlagi. Vsaka frekvenca ima svojo obliko, vsak zvok svojo sliko, vsak komad svoj vizualni izraz.
S to avdiovizualno podvrsto modalnega vibracijskega pojava so Etceteral naslovili svoj novi, tretji studijski album, ki je izšel danes pri založbi Glitterbeat Records pod imprintom tak:til. Trojico poslušalci Radia Študent zelo dobro poznamo. Prvič sta se nam v dvojcu leta 2019 z demo EP-jem predstavila saksofonist in upravljalec elektronike Boštjan Simon ter bobnar Marek Fakuč. V začetku so bile kompozicije preproste, bobni in saksofon odigrani predvidljivo, že takrat pa sta glasbenika z elektronskimi vložki razgibala zvočne podobe in nakazala ustvarjalni potencial. Leto kasneje se jima je za dolgometražni prvenec Ama-gi pridružila vsestranska vizualna umetnica Lina Rica in z VJ-anjem zvoku vtisnila vizualni pečat. Z njenim prispevkom je trio uveljavil lastno formo.
Pred tremi leti je sledil Rhizome, drugi album zasedbe. Poudarek so tedaj namenili improvizaciji in inovaciji, s tem pa po besedah recenzentskega kolega Dušana Bulajića izkazali »tisto pravo razumevanje jazza«. Od izida plošče Rhizome so Etceteral stalni člani radijskih glasbenih oprem in prva izbira primera kakovostnega slovenskega novega jazza. Če smo se v preteklosti ob njihovih zvokih prebijali skozi podzemlje, prek albumskih korenin, ki so se prosto in neurejeno prepletale med seboj ter oblikovale osnovo za elektroakustični ekosistem, smo zdaj prerili na površje, v široko razraščen rastlinski del biotopa. Vse šelesti, poka, dehti, lazi in stopica v skrbno organiziranem sožitju.
Inštrumentalista sta se odločila za poskus nadgradnje primarnih lastnosti svojega opusa. Ponovno je osvetljena kompozicija. Tokrat jo snujejo še širši nabor ritem mašin in vnaprej posneta zaporedja elektronskih gradnikov, ki jih Simon in Fakuč le dopolnjujeta. Tako se ne prepuščata hipni intuiciji ali popolnoma svobodnemu glasbenemu izrazu, ampak je njuna širina okleščena. Namenjena je podpori tehnološkega dela inštrumentarija in sodelovanju z njim, ne pa njegovemu raziskovanju oziroma tekmovanju z njim. To je dokaz, da smo priča premišljenemu, enovitemu in dovršenemu izdelku. Glasbenika sta dokazala, da se znata vrniti k svojim osnovam in jih nadgraditi z novopridobljenim znanjem, da znata sodelovati in se mestoma prilagoditi zavoljo uravnoteženega aranžmaja. Preproste ritmične vzorce znata preplesti v globoke, kompleksne vibracije, ki smo jih le redko zmožni takoj zaznati v celoti. V toku poslušanja tako plasti valovanja oblikujemo v slikovite drobce. Toda še preden si uspemo zamisliti sklenjeno vizualno podobo, se komad zaključi in v naša ušesa se vijejo novi zvoki, v nas pa ostane želja doumeti slišano mojstrovino.
Vibracijsko podobo albuma oblikuje večžanrski ekosistem, v katerem se dopolnjujejo drevesne vrste inovacije in grmičevje zvoka mednarodne elektroakustike. V zvokih novega jazza v prvem singlu Ljolo in v komadu Zlatko, posvečenem mentorju Zlatku Kaučiču, sodelovanje poteka med elektronskim ciklanjem, preprosto ritmično podlago in dopolnjujočimi vpihi saksofona. Tega najznačilneje srečamo v valovanjih angleškega ansambla The Comet Is Coming ter zasedbe SML in dvojca Chicago Underground Duo, novodobnikov chicaške založbe International Anthem. S poklonom Herbiju Hancocku in futuristično jazzovskim začetkom je prežeta skladba Gesualdo, v kateri se značilno naefektiranemu basu pridružijo še lebdeči ambientalni elektronski vložki, igrivo odsekani zveni saksofona in poliritmi Fakučevih bobnarskih paličic. Albumski biom je nabit še z občasnimi shoegazersko distorziranimi zveni saksofona, ob katerih se izgubimo v introspekciji, s ponavljajočimi se krautrockerskimi vzorci, v katerih se naše misli pomirijo, in techno do IDM-ovskimi odvodi, v ritmu katerih se kimatično upogibajo naša telesa.
Čeprav smo se večinoma osredotočili na zvok, je pomembno, da se navežemo na uvod in poimenovanje albuma – kimatiko. Pomemben del trojice je tudi njen vizualni vidik. To, kar nastane kot posledica zvočnega in kot njegov dodatek. Pred eno prvih koncertnih izvedb albuma, ki ji bomo v etru Radia Študent prisluhnili čez nekaj trenutkov, v živo s prizorišča 1912 Trnovo, ponovno obujenega nekdanjega KUD France Prešeren, lahko sicer o vizualijah le domnevamo, a je že iz spremnega materiala, preteklih del Line Rice in nadrobljenosti kompozicij jasno, da bodo enake slišanemu – nadrobne, razgibane in pritegljive. Tako plastovit glasbeni značaj dokazuje, da se bendov potencial skriva v tehnološki iznajdljivosti in sledenju mednarodnim trendom urbanega jazza, s katerim so prestopili meje domače umetniške scene. Ne glede na naše svetovne nazore in predvidevanja o zvoku pa vsi lahko sklenemo isto – iznad korenin opusa zasedbe Etceteral je vzklila celota, ki preglasi nadležni hrup prometnih zamaškov, simulira hipnotični učinek žvrgolenja ptic in nam z avdiovizualnimi kompozicijami slika veličastne podobe sodobnega jazza.
Dodaj komentar
Komentiraj