Warp Records, 2019

V zadnjih deset in več letih je bilo že res veliko povedanega o producentu Stevenu Ellisonu oziroma Flying Lotusu, ki je v drugi polovici prvega desetletja dvatisočih ušpičil morda najočitnejši rop žanra v zadnjem obdobju muzik … No, tako se je zdelo, vsaj nekaj let. Že njegov projekt 1983 je bil v času po izdaji leta 2006 precej odmeven in vsekakor dobro sprejet, vendar pa je Ellison z naslednjima dvema ploščama – Los Angeles iz leta 2008 ter Cosmogramma iz leta 2010 - na veliko širšem parketu in s podporo britanske alter velikanke Warp Records uspel ustvariti mojstrovini, tako močni, da sta za določen čas zadušili vso okolico, vsaj za pogled od zgoraj, zunaj recimo L.A.-ja in širše Kalifornije kot meke beatmakerstva, vsaj v tem istem zadnjem obdobju.

Obe plošči sta presegali svoj čas, preprosto ju ni bilo mogoče dohiteti in uzreti s primerne distance, in tudi v nekem doglednem času ni bilo zares mogoče razumeti tega, kako sta učinkovali na žanr, znotraj katerega sta obe, na sicer izrazito različna načina, operirali. V tistih letih je bilo, kot da sta ustavili čas, postavili nove okvire; nekako predelan oziroma kot da dejansko nov žanrski genus, ki pa je kot zajedalska oblika življenja onemogočil vso okolico in vzročne verige, ki pogojujejo sledenje kakršnemu koli časovnemu kontekstu nekega formata. Seveda pa se je tako le zdelo, Lotus je sicer izvedel resnično glasbeno mikrorevolucijo, a vendar glasbe in žanra na ulici ni mogoče ne zares ujeti ne ustaviti, in v roku nekaj let je tudi površinskim spremljevalcem postalo jasno, da beatsi in hip hop neprizadeto živijo svojo zgodbo dalje, tudi v vunderkindovi družbi, in da je bila Ellisonova revolucija le prav poseben, zaslepljujoč pok nekje na stranpoti žanra. Pa vendar, Lotusov vpliv iz tistega časa še vedno čutimo kot brezmejen ... Z nečim posebnim, kar ne izhaja neposredno ne iz beatsov ne iz tiste druge plati, črnskega jazza, je njegova glasba ključno pomagala razpreti polje, znotraj katerega danes slišimo zares nove in drugačne oblike žanrskega poslušanja in sintetičnih tehničnih pristopov k muziciranju. Uspelo mu je nekaj, kar ni zares uspelo niti njegovim IDM-ovskim predhodnikom niti bristolskim žametnim muzičistom. Kar se je denimo v smislu javne percepcije zgodilo na poti Lotusovih izbranih studijskih glasbenikov h globalni prepoznavnosti, tudi z angažmajem likov, kot je Kendrick Lamar, je vsekakor fascinantno in zelo edinstveno, predvsem pa je v določeni meri spremenilo obličje godb, kot smo jih poznali.

A ob novi, šesti Lotusovi studijski plošči, je spet treba razmišljati o tem, kaj za vraga se je zgodilo po teh dveh ploščah. Čeprav ne moremo jasno pokazati s prstom na nekaj, kar bi Lotus z naslednjimi ploščami izgubil, pogrešil, spregledal, z nobeno novo izdajo ne pride več tisti presežek, ki je Los Angeles in Cosmogrammo povzdignil, v kar sta bili. Flamagro spet spremlja DMT-jevski out there koncept mesta L.A., ki gori v večnih, a aristotelsko dobrih, neuničujočih ognjenih zubljih, in na plošči tokrat slišimo Ellisona kot aranžerja izza „pravih“ inštrumentov, ne računalnika. In glej ga zlomka, kako prav po diplovsko – I started thinking sampled drums are cheating, so I learned to play real drums - patetično deluje ta PR-ovska štanca, ko ugotovimo, da Lotus v vsej svoji izjemnosti pač ne bo kar v nekih petih letih, kolikor je Flamagro ustvarjal, postal izjemen jazzovski aranžer, tak, kakršen stoji denimo za projektom Resavoir, ki smo ga letos predstavili tudi v Tolpi bumov.

Flamagra ponudi do danes najbolj bohoten nabor velikih gostovanj, vendar z njimi spet ne naredi veliko, ne izkoristi jih v polnosti njihovega potenciala. Še vedno bi v njegovo muziko najbolj sedel eterični glas Daedalusove soproge Laure Darlington, točno bi vedeli, kje jo pričakovati, čeprav je nismo zares pričakovali. Na tistih dveh ploščah, ki smo ju tu častili, je bila namreč Laura na mestu, bila je del formata. Morda je to problem - Los Angeles in Cosmogramma sta predstavili format. Najredkejša in najdragocenejša oblika glasbenega izraza je tista, ki stori nekaj s formatom. In Flying Lotus je v svojih začetkih uspel z nečim, kar nekaj stori ne le s formatom, temveč tudi z nečim, kar format vzpostavi. To je še nekaj več kot dobra pesem, ki format konfigurira na pravi način, in je še nekaj več kot eksperiment, ki nam format razkrije v določeni dimenziji njemu lastnega delovanja. Lotusovi največji dosežki dokazujejo to možnost, da je to mogoče, mogoče je … Vendar pa v istem štosu verjetno tiči tudi razlog, zakaj ustvarjalec nikoli kasneje s tem formatom ne uspe več kaj storiti. Flamagra je še en nov Lotusov album, ujet v lasten format. Formulaičen album. Deluje OK, slišimo tisto nekaj, kar je stilsko posebno, in slišimo tudi posebno investicijo. Vendar pa ne slišimo tega, da bi Ellison s svojim formatom karkoli naredil. Ste že kdaj videli smerokaz, ki bi tudi stopil v smer, v katero je kazal?