Partisan Records, 2020

Obstaja izrek, ki pravi, da je prvi album zasedbe ali glasbenika vedno boljši od tistega, ki sledi. Po eni strani ta logika drži – novi glasbeniki, ki se še niso soočili z resničnostjo glasbene industrije ter pričakovanj scene, imajo več časa, da se posvetijo prvi zbirki skladb. Z drugimi besedami: novi glasbeniki se ne soočajo s pritiskom, da bi kaj izdali samo zato, ker morajo, kar jim daje več časa, da ves svoj trud vložijo v prvenec, ki ga bodo predstavili svetu. Ko ta izide, prinese s seboj nove možnosti in – v nekaterih primerih – slavo. In kjer so prednosti, so seveda tudi slabosti. Želja po še večjem uspehu raste, s tem pa tudi pritisk po hitrejšem izdajanju nove glasbe, ki v večini primerov oboževalce razočara, to pa vodi do izrekov, kot je: »Prvi album je vedno boljši od tistega, ki sledi.« 

Vendar obstajajo izjeme. Eno izmed njih bomo predstavili v tokratni ediciji oddaje Tolpa bumov, in sicer gre za irski postpunkovski kvintet Fontaines D.C., ki z izidom drugega albuma A Hero's Death predstavlja močan protiargument. Dublinska zasedba, ki je bila ustanovljena leta 2017, je svetovno slavo dosegla s svojim prvencem Dogrel, ki je lani izšel pri britanski indie založbi Partisan Records. Album je bil takojšen hit, zasedbo pa je popeljal do neštetih razprodanih koncertov in prvih mest na glasbenih lestvicah po vsem svetu. 

Z albumom Dogrel je pet mladih fantov predstavilo svojo hrupno plat, ki so jo poganjali prevladujoči glasni kitarski riffi, globoke bas linije ter pripovedovanje zgodb. Album definira ljubezensko-sovražni odnos fantov do domačega kraja; gre za sladko kritiko irskega življenja, ki se skozi album spremeni v sprejemanje grobe okolice. To, kar dela album tako poseben, je nov pristop k ustvarjanju postpunkovske glasbe, ki ga je predstavila zasedba: namesto monotonosti je vnesla spontanost ter pričakovano zamenjala z nepričakovanim.

Samo leto po izidu prvega albuma predstavljajo Fontaines D.C. svoj drugi studijski album A Hero's Death, ki je ponovno izšel pri britanski založbi Partisan Records. Album, ki šteje enajst skladb, zdaj kaže temačnejšo, celo nihilistično plat skupine, kar je popolnoma v nasprotju z njenim prvencem, ki so ga definirali sladki sarkazem, veselje in mladost. Že od uvodne skladbe I Don't Belong postavlja zasedba melanholično razpoloženje, ki prevladuje v večjem delu albuma. Privlačna kitarska melodija se spopada s pripovednim petjem frontmena Griana, ki se nanaša na osebne otroške travme. To mračno razpoloženje se nadaljuje na You Said, ki lanski Roy's Tune nedvomno ukrade krono najbolj čustvene skladbe, kar jih je bend kadar koli napravil. V tej nežni kompoziciji znova prevladujejo jokajoče kitare, medtem ko Grian razmišlja o umirajočem odnosu in nevednosti občutkov. Najslajša točka albuma je zaključna balada No, ki kaže, da so fantje po vseh glasnih kitarah in uporu s prvega albuma kompetentni v poglabljanju v globlje in kompleksnejše teme. Album A Hero's Death pa se v celoti ne oddalji preveč od prvotnega kaotičnega zvoka zasedbe, ki je postal njen podpis že s prvim albumom. Fantje tako v skladbah, kot sta Television Mind in A Lucid Dream, vrnejo eksplozivne bobne in grobe basovske linije ter ustvarijo energično vzdušje. Prelomnico albuma pa predstavlja naslovni komad, v katerem po vseh nihilističnih mislih in intrigantnih življenjskih vprašanjih, ki težijo celotni album, Grian izbruhne z napevi najpomembnejših zapovedi za srečno življenje.

Album A Hero’s Death je plod zrelejših Fontains D.C., ki so uspeli dokazati, da so njihove ambicije tudi po začetnem uspehu še vedno enake.