Shady, 2019

V tokratni Tolpi bumov poslušamo triumfalno plato, zmagoslavni samospev v skoraj pravljični zgodbi o uspehu, o popotovanju z dna do vrha. Trije emsiji iz ameriškega Buffala so še v prejšnjem desetletju začeli na poti preobrazbe iz uličnih postopačev v glasbenike, kriminalne dejavnosti so zamenjali za umetnost, pištole v rokah so zamenjali mikrofoni. Ko se je ekipa Griselde v začetku tega desetletja začela pojavljati na radarjih reperskih zanesenjakov, jim – ne glede na nesporno kvaliteto njihovega dela – pretirano velik del zanesenjakov verjetno ni napovedal takšnih karier, kakršne so si kasneje ustvarili. Iskrene pripovedi v bragadoso stilu, ki poleg hvalisavosti vsebujejo neprekosljive razlage in razloge za petelinjenje ter demonstrirajo dobro razumevanje reperske niše, katere so se lotili. Vse to so razlogi in povodi, ki so Griseldo čez leta trdega in vztrajnega dela ter snemanja vrhunskih glasbenih izdelkov pripeljali do reperskega trona. Vsak izmed njih je zgradil zavidljivo solo kariero in je danes v čislih številnih kritikov oziroma fenov, zdaj pa je napočil tudi trenutek za globalni reperski takeover. Takšno svetovno prepoznavnost Griseldi zagotavlja pogodba z Eminemovo založbo Shady Records, pri kateri je plošča v fokusu tokratne Tolpe bumov tudi izšla. 

Družinska založba bratov – Westside Gunna in Conwaya ter njunega bratranca Bennyja The Butcherja, imenovana po kolumbijski narko kraljici, je namreč zdaj postala reperska super-grupa, ki vztrajno trka na vrata najvišjega kroga reperskih nebes. Album s svojim naslovom opominja na Bennyjevega padlega brata Chine Guna, ki je bil pred svojo smrtjo tudi del kolektiva Griselde, del njihovega skupnega, težkega odraščanja na ulicah Buffala in del njihovih skupnih sanj o reperskem uspehu. Plata se sprašuje, kaj bi storil Chine Gun, če bi videl, kam so fantje dogurali in kam jih je pripeljal osredotočeni, neumorni, težki grajnd, ki ga sami pogosto primerjajo z vztrajnostjo svojih prijateljev oziroma sovražnikov z ulic.

Čeprav Griselda na novi plati ne počne nič nenavadnega in nič posebno novega v smislu posamičnih izrazov njenih pljuvačev, pa se prvič družno in konstantno oglašajo vsi trije, v večini komadov si izmenjujejo verze, ponekod se v pripovedovanju zgodb ali izražanju mnenj celo dopolnjujejo. Kot rečeno so odraščali skupaj, so družina, so eno. Bili so člani iste kriminalne združbe, dilali so iste štruce, delili so si orožje, skupaj so videli grozote, o katerih pripovedujejo. Povezanost in koherenca nastopajočih v tem primeru res delujeta širše kot zgolj v smislu dobre uigranosti, kažeta na več kot zgolj dobro naoljeno in uvežbano glasbeno entiteto. Fantje so povezani na višjih ravneh, kot nekakšni vojni veterani, izjema je le ta, da je svojo vojno Griselda preživela na mračnih ulicah Buffala.

In takšna so tudi vzdušja v bitih na plati, pa tudi zasluge zanje fantje obdržijo v hiši, ob pomoči tria sta zanje skrbela Daringer in britanski Beat Butcha, oba  sodelavca. Gre za skoraj baročno okrašene, obrtniško praktično popolne instrumentale, s katerih se bohotijo odlični sempli, zadimljena vzdušja, mastna ritmika, bas linije resonirajo na ravno pravih frekvencah. Vsak bit s plošče je nekaj posebnega in ima poseben blesk, na eni strani z njih odsevajo devetdeseta in na vzorčenju osnovan pristop, druga plat te medalje pa kaže novodobne pristope k stari šoli, ki združbin izraz krasijo že v obsežnih solo diskografijah posameznih članov kolektiva.  

Motorole, košarka, kile drog, kile denarja, filmi in druga popkultura – v tekstih najdemo resnične, odlične, zabavne in inteligentne reference, skozi več poslušanj pa lahko iz njih razberemo tudi kakšno kritično opazko, denimo o neskončnih breznih pohlepa, ki obenem pestijo in poganjajo, hranijo družbo v ZDA. V svojih pripovedih fantje ves čas preskakujejo med preteklostjo in sedanjostjo, med temo in svetlobo, med porazi in zmago … Tu ni prostora za osebne tegobe ali negotovost, treba je biti neizprosen. Gre za pospravljene podstrehe, če je treba, za pospravljene ljudi, za visokooktansko cinematiko, ki je resnična, ki črpa iz vsakdana, s svojimi kritiki in reperskimi konkurenti pa fantje opravijo skoraj mimogrede. Za te reperje ne velja, da lažejo. Griselda je ulična reperska esenca, kot taka se tudi ne spreminja pretirano rada in ne tvega več, kot bi bilo treba. Kot pravi Conway – šampionska ekipa. Če ste real, so vam – ali pa vam bodo – v navdih. Kaj bi storil Chine Gun? Bil bi ponosen!