Pi Recordings, 2021

Kaj se zgodi, ko se divja roža prebije skozi metaforično plast imperialističnega betona? Njen prostor je še vedno zamejen, obenem pa postane simbol tega, kaj vse je mogoče. S svojim obstojem izziva vse tiste, ki so področje v prvi vrsti cementirali. Pokaže, kaj vse se skriva pod našimi nogami. Divja roža je v današnjem primeru album Facets, ki ga je skupaj s Craigom Tabornom, Krisom Davisom in Tyshawnom Soreyem izdal iransko-ameriški saksofonist, skladatelj, profesor in teoretik Hafez Modirzadeh. Divjost plošče pa je malodane subtilna – humorno bi ji lahko rekli tudi mikrodivjost. Prav tako pa je ne smemo enačiti s primitivnostjo, kot se pogosto rado zgodi. Izdaja Facets je divja predvsem zaradi izziva, ki ga predstavlja obstoječim teoretičnim sistemom, in zgolj v relaciji do teh izpeljanih konstruktov v svetu glasbe.

Kljub temu da smo ga označili za divje in izzivalno, pa je Hafezovo ustvarjanje še vedno sistematično. Njegova filozofija in teorija glasbe slonita na metodični dekonstrukciji zahodne temperirane uglasitve. Lasten glasbeni sistem je že v času študija formaliziral kot kromodalnost, v praksi pa ga je dokumentiral na albumu Post-Chromodal Out!, ki je izšel že pred skoraj desetimi leti. Na tej plati je Modirzadeh klavirje prepariral v seriji različnih uglasitev z vodilom osvoboditi izvajalce izpod jarma vnaprej postavljenih zmožnosti inštrumenta. Do danes obravnavanega albuma Facets je idejo že destiliral do točke, ko uporablja eno samo alternativno uglasitev. S tem ponuja svojim soustvarjalcem emancipatorno možnost ustvarjanja onkraj polja poznanega. 

Glasba, ki jo ustvarja, izraža več vidikov, kot pove že sam naslov albuma. Kljub temu da jo lahko na podlagi izraza, inštrumentacije in posledično samega zvoka brez pomislekov žanrsko opredelimo kot jazz, gre izpostaviti idiosinkratskost skladatelja. Ta izhaja iz osebnega raziskovanja interakcij med različnimi kulturami in strukturam, ki jim gospodarijo. Kot Američan iranskega porekla združuje glasbeno dediščino svojih staršev z dediščino okolja, v katerem živi in deluje, vendar pa se v svojem izrazu še vedno predstavlja do neke mere neasimilirano. Facets lahko skupaj s Hafezovim teoretiziranjem razumemo kot mehak upor dominantni kulturi. Mehak zato, ker je Modirzadeh konec koncev študiran glasbeni akademik, ne pa kakšen DIY odpadnik. 

Srž njegovega ustvarjanja torej sloni na rabi mikrotonov v kontekstu jazzovskih glasbenih oblik. Mikrotoni sami po sebi v današnjem času, pa tudi v miljeju zahodne glasbe niso več taka kurioziteta, kot so bili. Pogosto jih recimo uporablja popularna zasedba King Gizzard And The Lizard Wizard, kar lahko razumemo kot dokaz njihove demistifikacije. Tudi v okviru jazza lahko najdemo albume, pri katerih raba mikrotonov tvori osnovno premiso dela, kot je denimo plata Mikrojazz (Neue Expressionistische Musik), ki jo je pred leti izdal Philipp Gerschlauer skupaj z Jackom DeJohnettom in Davom Fiuczynskim. 

Hafeza dela posebnega ravno srčika njegove disertacije, torej kromodalni diskurz. Z vpeljevanjem različnih vmesnih frekvenc v oktavo razširja okvir melodičnih in harmoničnih možnosti glasbe. Prav tako dokazuje, da je lirično glasbo mogoče ustvarjati tudi z dodajanjem elementov, ki jih zaradi kulturne pogojenosti razumemo kot tuje, nepravilne in moteče. S tem pacifistično razbija hegemonijo zahodnjaškega kromaticizma in vari elemente različnih kultur. To na albumu Facets počne tako, da je končni produkt zvočno in filozofsko inkluziven do čim širšega spektra poslušalcev, kar je vrlina, ki jo recenzent bržkone pozdravlja.