RVNG Intl., 2015

Afrofuturizem se je v črnski glasbi zadnjih šestdesetih let manifestiral v najrazličnejših oblikah; skozi vse od eksplorativnega jazza pa do funka in techna so razni glasbeni vizionarji želeli črnsko ljudstvo postaviti v futurističen kontekst ter jim na ta način infuzirati občutek prihodnosti in upanja ter pozivati k samoaktualizaciji. A čeprav so futuristične ideje ključna sestavina techna ter posledično tudi vseh njemu sorodnih klubskih odvodov, se zdi, da tovrstni emancipatorni pozivi danes večinoma ostajajo skriti za klubsko funkcionalnostjo, skozi katero se morda občasno kažejo le v obliki naslovov in morebitnih izjav.

Chicaški producent in DJ Jamal Moss, najbolje poznan kot Hieroglyphic Being, je tu izrazita izjema, ki skozi svoj intuitiven način dela že dobro desetletje na kasetah ter CDjih na svojo roko prolifično izdaja z duhom Sun Raja infuzirane houseoidne eksperimentacije, polne industrialnega nojza in razpuščene improvizatornosti ter se v obliki različnih kolaboracij vedno očitneje spogleduje z jazzovskim svetom. Njegovi komadi večinoma posedujejo nekakšno houseu inherentno linearnost, od katere največkrat vztrajno odstopa z jazzovskim improvizatornim pristopom. Dokaj surove, pretežno analogne zvoke pogosto združuje v počasi razvijajoče se sisteme, prekinjene z neutrudnimi deviacijami v obliki nerodnih prepletov glasbenih elementov in občasnih ritmično neusklajenih miksov, ki prej kot težnjam k plesnosti sledijo nekakšni samosvoji interni logiki. 

Njegova na danes obravnavanem albumu obeležena naveza z raznolikim naborom eksplorativnih glasbenikov torej ni nikakršno večje presenečenje. Njegov edinstven pristop je, opolnomočen z vztrajno predanostjo lastni viziji, očitno dosegel sluhovode številnih tovrstne drznosti željnih glasbenikov. Na saksofonu in klaviaturah se mu je denimo pridružil Marshall Allen, sedanji voditelj Sun Rajevega Arkestra. Svoje kitariziranje mestoma prispeva Shahzad Ismaily, sicer član zasedbe Ceramic Dog kitarista Marca Ribota. Slišimo lahko tudi bobnanje Grega Foxa, sicer iz zasedb Zs, Liturgy ter Guardian Alien, ter poleg dveh gostujočih vokalistov tudi nekaj modularne sinteze. Ta pestra paleta glasbenikov se je za potrebe albuma združila v tako imenovan J.I.T.U. Ahn-Sahm-Buhl, pri čemer je J.I.T.U. okrajšava za Journey Into The Unexpected. Kljub že skozi ime posredovani improvizatorni naravi dodobra razgibane zasedbe se elementi plošče pravzaprav presenetljivo dobro spojijo v njeno sicer dokaj raztreščeno celoto, ki prehaja med očitneje strukturiranimi, kohezivnejšimi progresijami ter kaotično kakofonijo.  

Vse skupaj poleg zasanjane, a poživljajoče kontemplativnosti, ki jo posredujejo oziroma vzbujajo stimulativne, vztrajno razraščajoče se strukture, povezuje afrofuturistični kontekst, poleg razgibanega Allenovega saksofona ter klaviatur posredovan tudi skozi mestoma skoraj obredne ritme. Ti, jukstapozirani z tehnoidnimi elektronskimi zvoki, tako delujejo kot nekakšen povzetek afrocentristične etnomuzikološke študije, ki poleg preteklosti in sedanjosti črnskega ljudstva ter njihove glasbe prosto špekulira tudi o njihovi prihodnosti. 

Nepogrešljiv emancipatorni kontekst najbolje pride do izraza v komadu Fuck The Ghetto / Think About Outer Space, na katerem skozi govorjeno besedo gostujoči vokalist Rafael Sanchez v nekako preroški maniri govori o psihološkem getu ali getu uma, torej ujetju v okvirje vsakodnevne banalnosti. Ob živahni, a odločni elektronski podlagi nas skozi posrečene besedne igre in slikovite prispodobe poziva k uvidenju širšega kozmičnega konteksta in posledičnem pobegu spon družbenih konvencij in deluzijam socialno konstruirane samopodobe ter na pot k samoaktualizaciji. 

Ta družbeno angažiran aspekt glasbe se na tej točki sicer morda lahko zdi sam sebi namen; zlasti če pomislimo, da ne gre za glasbo s preveč obsežno ciljno publiko, se vse skupaj lahko zdi nekoliko trivialno. Morda res pri dani plošči prej kot o vsesplošnem pozivu k angažirani prostomiselnosti lahko govorimo kot o nišnem produktu, infuziranem z duhom nekdaj veliko relevantnejšega karakterja. A duh njegove glasbe ostaja živ prav skozi tovrstne eksperimente in njegov futurističen poziv k uvidenju kozmičnega konteksta se kljub temu zdi vedno bolj aktualen. Sedaj lahko le upamo, da čim več ljudi uvidi prostranost vesoljne planjave ter se nam čimprej pridruži v večnem plesu nebesnih teles.