Push My Buttons, 2017

Prepogosto uporabljeni koncept revivala post-punk scene in njegovega zvoka ni najbolj korekten, saj pri glasbenikih, ki jih ta nesrečni termin zaobjame, predpostavlja reciklažo že preživetega ter nesamostojnost, ki jo podpira le inherentna povezava z davno minulim obdobjem osemdesetih let. Vendar - če preidemo predsodke in si sposodimo pojem kot oživitev surovosti, čustvenosti, melanholije in koketiranja z eksperimentiranjem - verjetno ne bi našli boljšega geografskega prostora, kot ga ponuja mrakoba, hladnost in depresivnost skandinavskih držav. Od tam, natančneje s švedskega konca, prihajajo Holograms, ki jih z njihovim najnovejšim dolgometražcem Surrender predstavljamo v nocojšnji Tolpi bumov.

Če je malce nižje v danskem Kopenhagnu post-punk in z njim navdahnjena scena še kako živa v obliki kultne založbe Posh Isolation, zasedb Iceage, Marching Church, Lust For Youth in mnogih drugih, pa so fantje iz Holograms na žalost dokaj izolirani v severnejšem mrtvilu Stockholma. Nekaj upanja za izlivanje ustvarjalnosti vendarle ponuja majhna založba Push My Buttons, pri kateri so Holograms izdali najnovejši album Surrender. Gre za njihov tretji dolgometražec, ki so ga po štirih letih skorajda popolnega molka in brez kakršnega koli pompa v zadnjem mesecu praktično vrgli na plano. Žal jih Captured Tracks, založba, ki se ponaša z imeni kot Mac DeMarco, Soft Moon in Cosmetics, ni ponovno vzela pod okrilje, kot je to storila z njihovim prvencem, zato so se fantje zatekli k manjši lokalni založbi.

Razlog za to je moč iskati v dolgem premoru, znotraj katerega so jih spremljali številni finančni problemi in nevšečnosti s turnejami, ki so še vedno prisotne - njihova napovedana poletna turneja po ZDA je namreč odpovedana zaradi zavrnjenih vizumov. Mladi zafrustrirani proletarski dečki, ki se jim je na začetku nasmehnila sreča v glasbeni industriji, so se tako v procesu odraščanja zaradi nesrečnih izkušenj odmaknili od otroške igrivosti in optimizma, ki so jo poprej še poznali. Pa ne da sta prva dolgometražca le mladostniško igračkanje, sploh ne, še vedno je v ospredju industrijska surovost - ti. manchesterski zvok, prisoten vse od dnevov Joy Division - ta je  verjetno rezultat tovarniško delavskega okolja, v katerem so se spoznali, in monolitska samozavest, ki podaja sporočila apokalipse, upora ter težnje po spremembi. Vendar so s palete, na kateri so namešali temno obarvano tematiko in zvoke, na platno prenesli podobo luči na koncu tunela.

Na albumu Surrender ta luč pretežno pojenja, ponekod pa bi lahko rekli, da so zakorakali skozi njo in se iz fizične realnosti, v katero so bili ukleščeni na prejšnjih dveh projektih, dvignili v eterično mitičnost. Sintaže Filipa Spetza ne poznajo več igrivosti, večino časa jočejo ali kričijo, delček svetle idile pokažejo le v uvodnem inštrumentalnem uvodu in komadoma Amor Fati ter Hammarby Hill. Izvrstno se dopolnjujejo s kitarskim poigravanjem njegovega brata Antona. Kjer so klaviature temačna zvočna kulisa v ozadju, jim ob boku stoji doneči zvok kitare, ko pa eden od instrumentov samozavestnejše preide v ospredje, ga drugi vzpodbuja z izbrano stilistiko zvočne podobe. Andreas Lagerström kot na prejšnjih albumih vokal obarva s tožečim glasom protesta in čez besedila, ki so fragmenti imaginarnosti, metafizike in mitičnosti, ter so odmaknjeni od ontološke spoznavnosti, jadra s tulečim petjem. Ponekod zna preiti v počasnejši piš obupa in predaje, na primer v pesmi Any Day Now, vendar z oživitvijo kitar in sintetizatorja hitro pridobi svojo izgubljeno moč. Predvsem pa je izvrstno bobnanje Antona Strandberga, ki negira tipične postpunkovske ritme in ne pozna omejitev hitrosti in drznosti. Lep dodatek je še uporaba godalnih inštrumentov, ki prispevajo precejšen delež k eterični podobi albuma.

Surrender je najbolj zrel in resen izdelek Hologramsov, vendar v tej resnosti ni zadržan. Fantje so še vedno mladostniško direktni, odrezavi in polni energije, le gibljejo se na drugačni miselni ravni kot na prejšnjih dveh izdelkih. Toda na momente pogrešamo drugi aspekt mladostništva, tisti zabavni, igrivi, ki je še posebej njihov prvenec naredil tako privlačen. Ko so kljub pogubnosti in razočaranosti v besedilih na momente znali biti jebiveterski, se približali pop melodičnosti in tako ustvarili bolj dinamičen končni izdelek. Fantje so pokazali, da se kljub naslovu dolgometražca v glasbenem ustvarjanju še ne mislijo predati, upajmo le, da bodo v prihodnje v sebi spet odkrili iskro igrivosti, ki bo popestrila njihov zvok, in se ne bodo popolno vdali klišejskemu odraščanju v pesimizem, monotonost in resnobo.